Potepuhe, željne počitka in hkrati zabavnih dogodivščin, je pot zanesla na turško obalo Sredozemskega morja, ki nosi ime po Likijcih. Kaj kmalu so ugotovili, da lahko na majhnem koščku doživijo zelo veliko, ob enem pa svoje možgane odpošljejo na pašo vsaj za nekaj časa. Tako so v nekaj dnevih spoznali lepote tamkajšnje narave, se spoprijateljili z domačini, preizkusili v barantanju, skupaj z antičnimi prizori potovali po zgodovinskem časovnem stroju, razvajali svoje brbončice ter ob vsem tem bil tudi telesno aktivni. Ko so po nekaj dnevih ponovno pakirali svojo culo, da bi se odpravili naprej, jim je v mislih, v katerih so se odvijali dogodki preteklih dni, odmevalo le »çok güzel« (zelo dobro).
Neustavljivi Likijci
Bilo je to ljudstvo, kjer je ženska nosila hlače in je živelo matriarhalno življenje. Likijci so pokopavali svoje mrtve v edinstvene grobnice vklesane v steno skale ali postavljali sarkofage v obliki obrnjenega čolna, ki še danes krasijo pokrajino Likije. Kot neustavljivi pirati so verjeli, da bo duša potovala na lepše prav v čolnu, v čigar obliko grobnice so truplo pokopali.
Dvakrat v njihovi zgodovini so bili priča, ko so moški bili pripravljeni zažgati svoje žene in otroke, sebe pa do smrti pognati v boj, z namenom, da bi se rešili tuje nadoblasti. Bili so to Likijci, neustavljivi pirati, čigar morje je bil njihov drugi dom. Pluli so iz zaliva v zaliv, nadzirali svoje edinstvene kotičke in jih varovali pred nepridipravi vse do zadnjega diha. Le kdo ne bi varoval območja z edinstvenimi zalivi in mesti nad njimi, kdo ne bi preprečil opustošenja in zavzetja bogate zemlje, katere pridelki še danes dajejo užitke vsem ljubiteljem dobre hrane?
Likijska pot - pot pod noge
Še do nedavnega Likije niso povezovale urejene ceste. Dežela je od nekdaj predstavljala kotiček sveta, ki je bil dostopen le iz morja ali peš po kopnem, morda z oslom, konjem. Pa vendar poti, po katerih so Likijci potovali stoletja, ostajajo. Gre za eno najdaljših pohodniških poti v Turčiji, ki se vije dobrih 500 kilometrov vse od Fethiy pa do Antalye. Nekatere koščke smo prehodili tudi mi.
Da je Likijska pot nekaj posebnega za vsakega pohodnika, k temu prispeva prav pot, ki se vije med skalnatimi pobočji, čez dišeče borove gozdove z osvežujočim razgledom na Mediteran. Preplet morskega in gorskega sveta je tisto, kar je naši poti dalo še poseben čar. Ta nas je popeljala skozi zaspane vasice, posebne kreacije narave, dala možnost ohladitve v nekaterih zalivih, počitka vstran od direndaja ter spoznavanja raznolike in bogate turške kulture.
Najprimernejši čas za aktivno raziskovanje Likije je pomlad in jesen, ko so temperature človeku prijaznejše. Spregledati pa ne gre niti prestižnega imenovanja s strani časopisa Sunday Times, ki poti vsekakor ni zaman proglasil za eno izmed najlepših pohodniških poti na dolge razdalje na svetu.
Pot dogodivščin
Seveda nam na Likijski poti ni manjkalo takšnih in drugačnih dogodivščin. Začenši v Fethyah s predhodno preizkušnjo s kajaki in plutjem, smo se podali na pot. Postanek na imamovi verandi po nekaj urni hoji, ko so noge bile že nekoliko utrujene, oči ves čas pod pritiskom nepozabnih razgledov in želodčki prazni, je bil svojevrsten. Okrepčali smo se s turškimi palačinkami, ki sta nam jih gospodinji pred nami pripravili na domačem ognjišču. Okus so obogatili domač mede, ajran ter pisana zelenjava, ki ima dejansko okus po zelenjavi. In pa seveda tega občutka, kot da se je čas v vasi ustavil za zmeraj. Pri Hasanu v Faralyi smo se pogumnejši spustili na večerno kopanje v Dolino Metuljev. Za nameček pa pred večerjo bili deležni še najbolj kičastega razgleda na zgoraj omenjeno dolino. Bili smo prav tako priča vaški poroki. Predstavljajte si manjšo vas z nekaj hišami, kjer so pred hišo, kjer se je zabava odvijala, bile postavljene stojnice. Na njih pa sladice, baloni in dišeč kebab, ki se je veselo vrtel. Naš gostitelj je imel do mesta poročne zabave le 300 metrov. Vendar se je s svojo družino do zabave odpeljal z avtomobilom. Zaradi težav s parkirnim mestom je bil primoran zapeljati na drug konec vasi, od katerega je moral do mesta dogodka prepešačiti nadaljnjih 500 metrov. Vse to samo zato, da je vaščanom in povabljencem pokazal, da ima nov avtomobil.
Od mesta duhov do adrenalina v krvi
Pot je naš korak vodila tudi do edinstvene vasi Kayaköy. Nekoč živahna vas, kjer so prevladovali kristjani, je danes zaradi političnih ukrepov znana kot mesto duhov in je muzej na odprtem, ki je prav tako pod okriljem Unesca.
Nič več ni na spregled lončarjevih delavnic, trga na katerem so posedali moški in čas preganjali z backgamnom. Ni glasu živahnih otrok, ki bi se podili za siničkami, ali žensk, ki bi na poljih pobirale želve, da jim ne bi pokončale pridelkov. Vse to je samo še spomin pred usodnim letom 1923. Takrat so bili kristjani, pa vendar rojeni na anatolskih tleh, govoreči turški jezik, prištevajoč se k Osmanom, pregnani iz svojih domov. Za njimi je ostal le tragičen spomin v obliki osamelih hiš, cerkva, trgov, ozkih ulic in tišina, ki jo zapolnjuje le vetrič iz gora.
Iz Kayaköya smo se lahkih nog spustili do Olüdeniza. Obmorskega letovišče, ki je danes še kako živahno in v svetu najbolj poznano prav po svojevrstni laguni in skokih z jadralnim padalom. Vsi željni adrenalina se zato podajo na goro imenovano Baba dagi in poletijo nad modro laguno, medtem pa so priča edinstvenemu razgledu. Zračni tokovi jih nosijo nad najbolj prepoznavno in eno najbolj fotografiranih plaž v Turčiji sploh, ki je brez izjem pristala tudi na naših objektivih. Če želiš doživeti Likijo tudi ti, se nam pridruži na aktivni uživanciji na Likijski poti. Več o programu, ko zavijemo na vzhod Likijske poti najdeš TUKAJ.
