Grška odisejada po otokih Kos, Nisyros in Kalymnos.



Odisej je imel pestro potovanje nazaj do svoje grške domovine, naše potepanje po delčku Grčije in pripetljaji v skupini pa so vsekakor odličen vir za kakšno novo Homerjevo delo, ki sicer ne bi bila klasika, temveč bi nasmejala še tako zahtevne. 


Našo odisejado smo pričeli na otoku Kos tako kot se spodobi, s hrano seveda. Ni ga bilo junaka, katerega brbončice bi protestirale, saj grška kuhinja s svojimi specialitetami enostavno ne razočara. Tako smo se pričeli navajati na odlične okuse, drug na drugega ter na grški ritem, ki smo mu brez težav sledili ves teden. »Siga, siga«, naj se ti nikamor ne mudi.


Asklepion je antično zdravilišče, do katerega smo ga popihali kar na kolesih. Preverili smo tudi dejstvo, da človek nikoli ne pozabi vozit kolesa, četudi mineta skoraj dve desetletji kolesarske abstinence. V Asklepionu smo se prepričali na lastne oči, zakaj so tukaj bolniki, ki so v  zdravilišče prihajali iz vseh koncev in krajev, tudi čudežno ozdraveli. Morda je bil kriv spokojni mir, veliko spanja, dovolj rekreacije, posebne diete ali navsezadnje čudežni opoj, ki je ljudi zazibal v nepozabno deželo sanj.


Tudi nam je kraj vlil dovolj energije, da smo jo odkolesarili nazaj do mesta Kos. Odpočili smo si v senci platane, ki je nekoč delala senco tudi samemu Hipokratu, očetu medicine in njegovim učencem. Res da smo ponovili Hipokratovo zaprisego, ampak smo jo tudi kaj kmalu mahnili do prvega gyrosa. V Grčiji prav za prav ne gre brez kombinacije gyrosa in piva, ki je tudi nas redno spremljala na poti. 


Pravijo, da je za lepoto potrebno potrpet. Zato smo tudi mi še isti dan nekoliko pritisnili na pedala ter jo zavili do naravnih term, kjer nas je pričakal naraven bazen s termalno vodo, ki se meša z morsko. Da je voda polna mineralov, ki dobesedno izvira iz skale zelo zdravilna, je rezultat zemeljskih premikov in vulkanskih delovanj. Nekaterim je tako dobro delo, da se je njihova koža spremenila v barvo raka, kljub temu, da nas je preganjala nevihta in nas tudi ujela.


Za nekaj časa smo zapustili Kos ter se odpravili na sosednji vulkanski otok Nisyros. Ko pomislite na tipično grško vas ali otok z belo modrimi hiškami in ozkimi uličicami, zasanjanimi domačini, s še bolj umirjenim življenjskim ritmom ter gardo mačk, je to vsekakor Nisyros. Danes na otok živi približno le tisoč ljudi. In poleg domačinov smo mi bili skoraj edini obiskovalci, ki smo na otoku, v prikupnem pristaniškem mestecu Mandraki ostali več dni.



Dneve smo še kako dobro izkoristili, saj smo otok raziskovali na peš pogon, preostali čas pa obviseli v vaških tavernah, kjer so nas ponovno razvajali z odlično jedačo in pijačo. Mi smo jim pa gostoljubnost vračali z neizmerno dozo smeha ter dobre volje.





Le malokrat se pojavi možnost, da človek lahko hodi v samem kraterju vulkana. In otok Nisyros to enkratno doživetja ponuja. Nekoliko drugače kot velika večina obiskovalcev, smo se najprej dali odpeljat do idilične vasi Nikia, ki stoji na robu vulkanske kaldere. Od tam smo se spustili navzdol vse do kraterja, ki še vedno diha in živi, kljub temu, da je v globokem spancu. Da smo prišli domov zdravi kot riba, je pripomoglo tudi žveplo, ki sicer ne oddaja prijetnega vonja, je pa po zdravniškem zagotovilu, ki smo ga imeli v skupini, dobro za kožo. In res ga ni lepšega na poti kot postojanka za kosilo v divji naravi, ki je vsa posledica vulkanskih izbruhov.


Še posebej pohodniški Slovenci smo nagnjeni k temu, da želimo osvajati najvišje vrhove. Tudi mi nismo bili nobena izjema, zato smo se odpravili na najvišji vrh Nisyrosa, na Diavatis, ki leži na 698 metrih nadmorske višine. Na poti so nas spremljale le koze in ovce, pisane rožice, modri razgledi ter zapuščeni kamniti domovi. Domačinov seveda skorajda na poti ni možno srečati, saj ne vidijo smisla, zakaj za vraga bi morali oni hoditi po otoku, ko pa imajo vendarle avtomobil. Cilj na vrhu je bil definitivno poplačan z razgledom na Egejsko morje, v dolini pa pri Mariji v taverni.



Nisyros je vsekakor očarljiv otok, kjer si človek napolni baterije. In ker smo si jih mi res dodobra napolnili, smo ponovno spakirali culo in jo mahnili nazaj na Kos, kjer smo preverili nočno življenje. Približali smo se tudi s turško kulinariko, ki sicer domuje le nekaj milj vstran, saj Kos leži v neposredni bližini turške obale. Veter pa nas je odnesel tudi na sosednji otok Kalymnos, ki slovi po predelavi spužev, dobrih ribičih in stenah, ki privabljajo plezalce iz vsega sveta. Po aktivnih dnevih smo zasluženo odlenarili dan na barki, pogumni pa so okusili temperature Egejskega morja tudi v maju. 


Bila je to res pisana odisejada po grških kotičkih, takšnih, ki so na voljo vsem obiskovalcem in drugačni, ki se nekoliko skrivajo pred širšo publiko. So pa zato naše dneve naredili še toliko bolj posebne in doživete.

                                                                                                                          Barbara