Ko sem razmišljala, kam bi lahko pobegnila na krajši odklop vstran iz sivine in dežja, sem v mislih imela sledeče želje. Sonce, divja narava, pohodniške poti in kotički, kjer možgani lahko preklopijo na tipko off. Vse to in še več sem našla na otoku Gozo, ki leži tik ob Malti. To je otoček, ki ga na zemljevidu sveta skorajda ni mogoče videti in otok za katerega še marsikdo ni slišal. Izkazalo se je, da je moja odločitev bila zadetek v polno, če ne v popolno. Skok do tega pravljičnega otoka prav za prav sploh ni tako velik. Z nizko cenovnim letalskim prevoznikom sem iz Trevisa poletela do Malte in že čez nekaj ur sem bila na njenem sestrskem otoku Gozo. Na poti do tja sem pomahala še tretjemu bratu Cominu.
Gozo je raj za pohodniške duše Ko sem ljudem omenila, da sem na Gozo prišla predvsem z namenom, da otok prehodim, so mi zmeraj odvrnili: »Potem si prišla na pravi kraj.« Seveda sem takšne odgovore prej dobila od aktivnih in upokojenih Angležev, ki uživajo jesen življenja na soncu, kot od domačinov, ki jim hoja ni tako zelo blizu. Mediteranska mentaliteta po večini hojo smatra kot tujko v vsakdanjem življenju. Na mesto v naravi z nahrbtnikom na ramah, raje uživajo s polnjenjem nakupovalnih vozičkov v supermarketih. Ko sem prišla do kakšne razgledne točke, ki je bila dosegljiva z avtomobilom, je bil prizor zmeraj podoben in prikupno smešen. Jaz nekje na travi ali na plaži z oreščki v ustih, domačini sedeči v avtomobilih z obilnimi malicami v naročju.
Pohodniki smo zasvojeni z lepimi razgledi in kot pohodnica sem dobila ogromen kos svoje droge. V nekaj dnevih sem po etapah obhodila celoten otok. Bilo je to divjih in nepozabnih 50 kilometrov. Poti so delno označene, ampak marsikje pride prav tudi lastna intuicija ter orientacija. Tudi ko sem izgubila sled za potjo, me je ta velikokrat pripeljalo do še bolj skritih kotičkov, ki so bili za nekaj trenutkov res samo moji in od mame narave. Ljudi s podobnimi idejami skorajda nisem srečala, kar je vse skupaj naredilo še bolj mirno in čarobno.
Na poti sem potacala kar nekaj ozemlja, ki ga je krasila tabla »private«, saj druge izbire nisem imela. Na srečo se nisem ujela v kakšno mrežo ali bežala pred strelnimi poki. Otok je namreč prepreden z lovskimi hišicami, ki so predvsem namenjene za lov na ptice. Kljub temu, da je lov z zakonom prepovedan, je to le na papirju. Domačini pa še vedno zelo radi uživajo ob lovu na ptičje petje.
Gozo pa ni samo pohodniški raj, ampak v svoj objem privablja tudi ljubitelje morskih globin ter ljubitelje skal, ki so kot zanalašč popolne za športno plezanje.
Občutek imaš, kot da si ves čas del filmske kulise
Na miniaturnem otočku, ki meri v dolžino le 14 kilometrov in v širino 7, danes prebiva 30.000 ljudi. Življenje na Gozu nikoli ni bilo lahko in tudi danes ni. Temu pričajo številne zapuščene ali nedokončane hiše, ki so jih domačini zapustili ter odšli v svet s trebuhom za kruhom. Pa vendar so mi idilične vasice posejane po otoku, dale občutek, kot da se sprehajam v brezhibno in ljubko pripravljeni filmski kulisi. Kakor da so igralci že zapustili snemalno prizorišče, ostala sem samo še jaz s potepuškimi mucki in čarobnimi, s soncem obsijanimi hišami. Hiše zgrajene iz lokalnega kamna krasijo pisani in prikupni balkoni. Dodatek ob njih so rdeče govorilnice, ki še zmeraj spominjajo na čas vladanja Angležev in cerkve, ki so stalnica na vsakem koraku.
Martin Krpan bi se zaljubil v Gozo
Skozi zgodovino je Gozo tako kot Malta imel bogato paleto narodov, ki so mu vladali ali ga skušali osvojiti. Ni čudno, da je strateška lega mamila toliko osvajalcev. Od Sicilije je otok namreč oddaljen le dobrih 90 kilometrov in od Libije 240. In kdor koli se je že znašel na tej mediteranski zemlji, je za seboj pustil določeno sled.
Sled je pustila tudi civilizacija iz časa neolitika, saj je templje iz 4. tisočletja pred našim štetjem danes še vedno mogoče videti. Da niso ravno od muh, je ugotovil tudi Unesco.
Ena zelo vidnih in še vedno ohranjenih pečatov zgodovine pa so soline iz časa Rimljanov. Slikoviti bazenčki ročno izklesani v apnenec, so vir grobe morske soli. Ta je na sodobnih policah trgovine še vedno pridelana na isti način kot tisočletje nazaj.
Toliko kulture na tako malem otoku
Najverjetneje ni mediteranskega otoka, na katerem bi bili prebivalci bolj kulturno aktivni ter povezani, kot so na Gozu. Temu pričata kar dve aktivni operni hiši in številne prireditve ter festivali, ki se dogajajo na otoku. Ti so sicer po večini pod okriljem cerkvenih praznikov in dogodkov, saj sta vera in cerkvena skupnost pri domačinih še kako pomembni. Pa vendar je izbor dogajanja pisan skozi vso leto, naj si bo v času karnevala, velike noči ali "feste", ki slavi zavetnika kraja.
Ko sem spoznavala lokalne ljudi, sem imela občutek, kot da vsak nekaj ustvarja. Pa naj si je šlo za slikanje, igranje inštrumenta ali pisanje knjige. Glede na inspiritivno okolje v katerem živijo, se to ne zdi čudno, je pa presenetljivo. Ko sem vprašala prikupnega možakarja zaposlenega v mlinu, kaj bo počel čez štiri mesece, ko se bo upokojil, mi je odgovoril: »Družil se bom še bolj s čopiči in slikal. Ko ne bom slikal bom sedel na trgu in pil pivo ter počel nič.« Ko mu odgovorim, da si želim, da bi moje slikarske sposobnosti bile boljše, mi z nasmehom na obrazu pove:« Vsak zna slikati. Potrebno je le prijeti čopič v roke in slediti temu kar čutiš.« Jaz sem sledila neki nevidni sili, ki me je za sedem dni poslala na otok poln lepih presenečenj. Brez da bi vedela, kam grem in kaj me tam pričakuje, sem prišla domov s torbo prepolno lepih razgledov, novih poznanstev, prečiščeno glavo ter še bližje k naravi in sebi.
