Indijska Himalaja





23 nadobudnežev iz vseh slovenskih vetrov se je zbralo, da bi okusilo Indijo ter na nožni pogon raziskalo delček njenih Himalajskih predelov. Te seveda krasijo najvišji vrhovi in eni najlepših razgledov sveta. In tako je napočil dan, ko se je pisana druščina vročega majskega dne zbrala v New Delhiju in se podala novim dogodivščinam na proti. Pridružili smo se indijski 11 dnevni odpravi na Sarpass, ki leži na 4250 metrih nadmorske višine. Pri tem pa se seveda veliki večini niti sanjalo ni, da se nam bo v teh dneh zgodilo vse to in še več.  

Na čelu zaznamovani z rumeno piko, s polnimi želodčki sladkih dobrot in okrog vratu prepletenih cvetov, smo po prijaznem sprejemu pomahali Delhiju v slovo in se odpravili na višje, v objem Himalaje. Zmeraj nadobudna in dobro voljna druščina je pripomogla, da se je vozniku avtobusa povečala možnost obolenja za rano na želodcu. Kljub opozorilom voznika ni in ni šlo brez prepevanja in vseh neumestnih šal, ki so nam prikradle solze v očeh in glasen krohot, njemu pa vidno spreminjanje vseh barv jeze na obrazu. Kader se je zaključil tako, da je voznikova noga krepko pristala na zavori, mi pa smo skorajda pristali na sprednjem steklu. Le kdo potem takem ne bi utihnil in se tiho predal noro ovinkasti cesti ter muhastemu vozniku? 

Dobrodošli v edinstveni dolini Parvati, v kateri se bohoti istoimenska reka in dela dolino še bolj posebno. To je dolina, kjer življenje teče počasi, kjer vas pozdravi bujna narava in v ozadju zasneženi vrhovi ter prijazni domačini. Ti vas takoj usmerijo na pravo pot, katero ste pomotoma zgrešili, še prej pa povabijo na čaj brez katerega v Indiji ne gre.

Indija je velikokrat v očeh zahodnjakov videna kot dežela svobode, spiritualnosti, duhovnosti in miru. Še posebej je k stereotipni sliki pripomogla prisotnost hipijev, njihovo umirjeno in svobodno življenje v komunah ter njihovo predajanje opojnim substancam. K temu botrujejo tudi razni prizori in zgodbe ashramov z guruji na čelu, katerih tarča so po večini izgubljeni zahodnjaki, ki iščejo svojo novo življenjsko pot, nov smisel življenja preko meditacij in predavanj. Ti jim velikokrat v zameno za nauk plačajo konkretne kupčke denarja. Med tem ko se denar kopiči kje v švicarskim bankah, pa so zavzeti iskalci nove poti vsekakor deležni gurujevim kontradiktornim mislim in napotkom kako najti pot do sreče, ki naj bi postopala prav na temeljih nematerialnega. Vendar ima kultura, ki v Indiji dominira, velikokrat popolnoma drugačen obraz. Zatrdimo lahko, da je v Indiji še zmeraj tradicija tista, ki narekuje tok večino življenj, pri tem pa gre največjo vlogo pripisati prav spektru religij, ki so še zmeraj globoko zakoreninjene v vsakdanje življenje in družinskim vzorcem.

Družba je po večini spolno segregirana. To se odraža na primerih kot so šolstvo, saj so nekatere šole še zmeraj ločene po spolih. Segregacija je prisotna prav tako v javnih prevozih, po spolih so ločena okenca kjer se vplačujejo razne vstopnine, kupujejo vozne karte.

Kljub temu, da Kamasutra prihaja prav iz Indije, je danes spolnost še zmeraj velik tabu o kateri se v Indiji ne govori veliko, sploh pa ne na glas. Prav tako se čustva ljubezni in naklonjenosti v javnosti ne izkazujejo v takšni meri, kot se to lahko brezskrbno počne na naših tleh. 

Ko indijski otroci prestopijo prag vzgojno izobraževalnih ustanov, jim postavljanje v vrsto po spolih z namenom, da opravijo jutranjo molitev in zapojejo nacionalno himno postane nekaj vsakdanjega. 1,220,800,359 je število prebivalcev, ki so jo v Indiji zabeležili julija 2013. Lahko bi rekli, da ni ravno majhna cifra, katero je potrebno nekako imeti pod kontrolo in z njo upravljati. Pa naj si bo to v naših očeh z militantnim pristopom oziroma z usmerjanjem v podrejenost in vodljivost naroda z ukrepi ustrahovanja. Ali si predstavljate kam bi vodil individualizem pri takšni cifri? Vse to pa pripelje tudi do blaznega izkoriščanja ter tudi nam poznane kapitalistične misli, če ne boš ti, bo pa kdo drug.

Zaposlen Indijec namreč povprečno dela od 10 do 12 ur na dan in ima na leto 2-3 tedna dopusta. Veliko število prebivalcev pa pripomore tudi k temu, da pred solidarnostjo, pomočjo sočloveku, empatijo, zaupanjem, žal velikokrat premaga le tekmovalnost in egoistični boj za obstoj, pa naj si bo to v vrtcu, na delovnem mestu ali navideznem prijateljstvu, za katerega se izkaže, da je bilo velikokrat vzpostavljeno le zaradi koristi. Seveda pri vsem napisanem izjeme zmeraj potrjujejo pravilo.

In potem se v takšni družbi znajdemo mi, iz nekoliko drugačnega planeta. Ni ga bilo dneva, katerega ne bi do vrha napolnili s smehom, začudenji, veseljem, stokanjem, novimi poznanstvi, prilagajanji, vprašanji, izgubo živcev, božansko naravo, nepozabnimi razgledi in zgodbami, ki so se pisale ena za drugo.

Neučakani, da zapustimo bazni tabor in se povzpnemo na više, smo bili pred slavnostnim odhodom postrojeni v ravne vrste po spolih, da ne bo pomote seveda. Še zadnji napotki, motivacijski nagovori in že je četica odkorakala. Naši prvi koraki, ko je šlo zares, so se ustavili že po 45 minutah hoje. Človeška zapora nam je naznanila, da smo dosegli točko za kosilo, nam pa so se mišice ravno prav ogrele. Seveda, nam je vzelo kar nekaj časa, da smo živo prepreko prepričali v nadaljevanje hoje, ko smo že po eni uri pricapljali v naslednji tabor in prehitro presenetili ekipo iz televizije, ki naj bi nas pričakala in posnela. Pa smo ponovili vajo. Snemalcem smo dali nekaj minut, da so ogreli kamere in mi še enkrat nasmejanih obrazov vkorakali v tabor ter jim poslali poljubčke v objektiv. Ura je bila šele ob enih popoldne, in sedaj?

Odpravili smo se v bližnjo vas. Še pred tem smo bili s strani vodje tabora opozorjeni, da naj domačinov ne nagovarjamo, se jih ne dotikamo in niti pod razno ne sprejmemo čaja. Le kako se človek ne bi odzval človeški toplini, ki so jo vaščani oddajali, mi pa sprejeli skupno odločitev pitja čaja v smislu, da bomo imeli pa drisko vsi na enkrat, saj dobrodošlice čaja preprosto nismo mogli zavrnit. Driske ni bilo, ostal je le sladek okus po čaju in misel, kako drugače poteka vsakdan Himalajca v primerjavi z našim.

Tako smo dan za dnem občudovali divjo in bujno naravo Himalaje, se čudili, da so ženske tiste ta glavne, ki poskočno kot srnice v najbolj preprostih in pošvedranih šolnih zalagajo na svojih hrbtih himalajske vasi, moški pa ob tem veselo pijejo čaj. Mi v popolni bojni odpravi pa smo z višino postajali vedno bolj počasnejši.

Dan, ko smo osvajali najvišjo točko našega pohodniškega popotovanja bo ostal v spominu prav vsakogar iz te skupine. Še pred jutranjim sončnim vzhodom smo po snegu zagrizli navzgor, hodili korak za korakom in ob tem hlastali za kisikom, ki ga je bilo vedno manj. Ko smo osvojili vrh, ki so bohoti 4250 metrov visoko, so se nam odkrili v sonce odeti snežni vrhovi. Pogled, ki je marsikomu dovolj, da ga vidi iz časopisne naslovnice, je nam predstavljal trenutek sreče, lepote, moč narave in nekaj kar ostane v tebi samem za zmeraj.

Srečno smo se vrnili v dolino in skupne vzpone in spuste, tako himalajske kot psiho-fizične najprej proslavili s tušem, ki smo se mu odrekli za  kar nekaj dni. Ni bilo večjega veselja, kot priti izpod tuša, si privoščiti mrzel požirek dobrega indijskega piva ter se poveseliti z ljudmi, ki so poleg Himalaje dodali tisto najpomembnejšo piko na I.















                                                                                     Barbara