Na vzhod Turčije pod Noetovo goro

Pot nas je vodila na vzhod Turčije, kamor smo se odpravili med drugim tudi z namenom, da bi osvojili vrh Ararata, vrh Noetove gore, ki se s svojo zasneženo kapo dviga 5137 metrov v nebo in danes predstavlja najvišji vrh v državi. Na vzhodu Anatolije, dežele sončnega vzhoda, smo bili v času našega obiska deležni gostoljubnosti ter napetosti hkrati. To je kraj, ki je že od nekdaj bil talilni lonec različnih etničnih skupin, in ki je doživel marsikatero mračno zgodbo ter seveda veliko lepega.


Pričetek vzpona na Ararat.


LOV ZA OSTANKI NOETOVE BARKE

Ljubitelji gora in pohodništva velikokrat povežemo obisk dežele z obiskom še kakšnega vrha, od koder si lahko pridobimo še drugo perspektivo na kraje v katerih se potepamo. Tokrat nas je premamila gora, ki je priča različnim zgodbam. Najverjetneje nam je vsem dobro poznana biblična zgodba o Noetovi barki in vesoljnem potopu. Noetovo barko je po bibličnem izročilo zgradil Noe na ukaz Boga, da bi rešil sebe, svojo družino in živali pred vesoljnim potopom. Bog je namreč poslal veliko poplavo, da uniči Zemljo zaradi človeške zlobe in nasilja. Bog je zato Noetu dal podrobna navodila za gradnjo in na ladjo poslal živali obeh spolov vsake vrste. V bibliji piše, da je ladja pristala na gori Ararat, od koder se je nadaljeval tako človeški kot živalski rod.

Da je človek zelo razumsko bitje, ki zmeraj hlepi po dokazih, da sploh lahko verjame, dokazuje tudi zgoraj navedena zgodba. Ta je že stoletja vzrok prisotnosti številnih odprav in ekip, ki iščejo na območju Ararata ostanke Noetove barke in določajo različne lokacije, kje naj bi se ta nahajala. Vsaka skupine pride do novih ugotovitev, ki velikokrat zgodbo naredijo še bolj mistično in hkrati še bolj oddaljeno od razumskih dokazov.

Uporabi domišljijo in videl boš obliko barke :)
V nizkem štartu.

Ararat se danes bohoti v Turčiji ne daleč vstran od iranske in armenske meje. Še ne dolgo nazaj, vse do leta 1921 je gora pripadala Armencem. Tako kot smo Slovenci ponosni na Triglav, ki prav tako predstavlja simbol slovenstva, so Armenci še zmeraj zelo povezani z njihovo sveto goro, ki je sicer ne imenujejo Ararat, ampak Masis. Še vedno jo lahko vidimo v grbu armenske države in marsikateri armenski dom krasi slika njihove zelo spoštovane in cenjene gore.



Zaloga hrane za nadaljne dni.

Armencem pa ne ostaja trn v peti le Ararat, temveč tudi spomin na leto 1915, ko se Ararat prične odmikat od njih, saj se je takrat zgodil Armenski genocid, ki ga Turčija danes še vedno ne priznava in si pred tem zatiska oči, svet pa letos obeležuje njeno 100. obletnico. Pred več kot 100 leti je namreč predel vzhodne Turčije pripadal Armencem. Toda genocid je za njimi izbrisal vsako sled. Začelo se je z usmrtitvami vodilnih intelektualcev in politikov v prestolnici Otomanskega imperija, kasneje pa je otomanska oblast izdala zakon o preselitvi Armencev. Veliko jih je od izmučenosti in izstradanosti umrlo na prisilni poti v sirsko puščavo.

Prav zato je omembe in obiska vredna nekoč živahna srednjeveška armenska prestolnica imenovana Ani, ki je nekoč predstavljala kulturni, religiozni ter kulturni simbol. Njeni bogati spomini so namreč ne daleč vstran od Ararata, na turških tleh, katere smo obiskali tudi mi. V tem nekoč pomembnem mestu je živelo tudi do sto tisoč prebivalcev, kar si je na samem kraju zelo težko predstavljati. Prestolnica je bila v svojem največjem razcvetu v 10. in 11. stoletju, danes pa kraj krasijo še zmeraj zelo lepo ohranjene armenske cerkve. Pri tem gre omeniti, da je bila Armenija prva država, ki je na začetku tretjega stoletja sprejela krščanstvo kot državno vero.

Ani, nekoč živahna prestolnica Armenije.

Bivališča v skalah.

VABILO NA KURDSKO POROKO

» Welcome to Kurdistan« (»Dobrodošli v Kurdistanu«), smo bili velikokrat pozdravljeni s strani domačinov, ki so na tem območju po večini Kurdi. Kljub temu, da so rojeni in živijo v Turčiji, popolnoma vpeti v turški sistem, so na svojo kurdsko kulturo in na svoj jezik zelo ponosni. V številkah predstavljajo 18% prebivalcev Turčije. Kurdi, narod brez lastne države danes živi v Turčiji, Iraku, Iranu in Siriju.

Njihova želja po lastni državi in pretiran ponos na lastno kulturo pa velikokrat ne pozna meja. Tudi takrat, ko kot gost v restavraciji naročiš turško kavo in ti natakar z nejevoljnim obrazom razloži, da se v njegovi restavraciji lahko dobi samo kurdsko kavo ali kurdsko baklavo, saj turška ne obstaja. Ker smo bili tam v času, ko se je med Kurdi in Turki napetost še bolj zaostrila, smo to občutili na vsakem koraku in vsak pogovor se je obrnil v politično dogajanje in obsojanje drug drugih.

Ampak poroka je zmeraj priložnost za veselje in prostor, kjer politika skorajda nima vstopa. Le kdo bi zavrnil povabilo na tradicionalno kurdsko poroko, ki se je v mestu Dugobayazit pod Araratom odvijala kar tri dni. Paleta gostov je bila različna, kot tudi večerne toalete, ki so se pri ženskah nizale vse od tistih najbolj pokritih, do tistih z le nekaj krpicami. Svatje so se zbirali v bogato okrašeni dvorani, ampak njihove mize so bile prazne. Po tem ko sta bila mladoporočenca jasno in glasno po mikrofonu seznanjena koliko jima je kakšen gost namenil denarja, je sledila večerja. Iz kraja prizorišča je bil najprej na večerjo vabljen moški del občinstva v sosednjo halo. Sledile so ženske in otroci. Cilj večerje je bil čim prej pojesti to kar ti je bilo dano na mizo in narediti prostor za nove svate, ki jih je bilo to večer več sto.


Sadje, kjer je vprašanje pri trgovcu  ali je dobro in sočno zaman.

Plesno ogrevanje

Mladoporočenca odpirata plesni podij.

Po večerji se znajdem na ženskem stranišču, ki je pridobil še status ženske kadilnice. Mlado in staro, veselo in manj veselo je bilo zbasano v toaletnih prostorih in kadilo kot za smrt. Nasmejemo se druga drugi in že se znajdem v plesnem in energičnem ritmu glavnega prostora. Svatje pričnejo plesati in tudi nas povabijo, da se pridružimo. Nekateri smo se vživeli v plesne korake in res močno energijo glasbe in plesalcev. Po določenem času pa človeka seveda prične mučiti žeja, glede na to, da je ples terjal precej gibanja in energije. In kje je pijača? Pijače ni, saj je vsak svat imel plastenko vode zraven, ki je po večini bila skrita v ženskih torbicah. Ker tekoča voda ni pitna, se je tako pričel naš lov za pijačo, ki nam je uspel pogasit žejo ter smeh, ko smo ugotovili kako drugače, pa vendarle podobno je na naših porokah.

VRH DOSEŽEN LE S POGLEDOM

Po nekaj dnevnem umirjenem raziskovanju okolice, spoznavanju lokalnih šerifov in zabijanju časa ob čajih, kavi in vodnih šišah, smo se vendarle odpravili na višje do izhodišča, kjer se prične pot na Ararat. Povezovala nas je dobra volja in cilj, da osvojimo vrh, s katerim smo se spogledovali iz doline že več dni. Uspešno smo dosegli prvi bazni tabor, od koder smo lahko razbrali, da hodimo po vulkanu, ki ni izoblikoval samo sebe, temveč v sodelovanju z ostalimi vulkanskimi korenjaki ustvaril čudovito kreacijo vse do koder nam je segel pogled. Ta se nam je večkrat ustavil tudi na drugem baznem taboru in vrhu, ki nas je ves čas vabil v svoj objem. Naslednje jutro je narisalo nov dan brez oblačka na nebu in še večjo radost, kako nam je lepo. Ampak zgodbi je sledil preobrat z jutranjim klicem turške vojske v bazni tabor.

Naj se ve kdo je glavni.

En sam klic nas je pripravil do tega, da smo morali vsi obiskovalci Ararata nemudoma spakirati svoje cule, zapustiti goro in se odpraviti nazaj v dolino, saj je bila gora uradno s strani turške vojske zaprta. Da je Ararat gora, ki je velikokrat priča kurdsko turškim bojem, zgovorno govori tudi dovoljenje, ki ga vsak pohodnik mora pridobiti, če želi na goro in upoštevati uradno dejstvo, ali je gora sploh odprta. Nam se je tokrat žal nasmehnila nesreča. Kurdski nepridiprav je namreč na dan, ko smo mi pričeli osvajanje vrha, zapeljal dve toni razstreliva na policijsko postajo, ne daleč vstran od vznožja gore in ubil dvajset nedolžnih ljudi, ki so se takrat gibali na postaji.

Prvi kamp.

To je pripeljalo do zaostritve turške vojske in kurdskih bojevnikov, ki se poslužujejo gverilskega bojevanja. Če bi na vso situacijo pogledali od daleč, lahko vidimo na eni strani, turško stran, ki je takrat bila presenečena nad volilnim izidom kurdske stranke. Njihov procent je namreč omogočal moč v parlamentu, to pa turški strani ni dišalo. Volitve so bile zaradi nezmožnosti sestave vlade ponovno razpisane, med tem pa s stani turške vojske napadena Islamska Republika in istočasno marsikatera kurdska vas. Kurdi so ta udarec vrnili z napadi kakršen je tudi nas spravil iz gore in nam omogočil, da smo vrh dosegli le z očesom.

Otoci, ki poletje preživijo na Araratu so zmeraj veseli česa sladkega.
Ljubezen na prvi pogled.

Jeza in žalost nam je pisala na obrazu. Še posebej na obrazu objokanih Armencev, ki so od daleč in blizu prišli obiskat njihovo sveto goro in se v miru prikloniti vsem prednikom, ki so izgubili življenje pred stotimi leti. Ampak gora ostaja in bo ostala ne glede na dogajanje, politiko in človeško neumnost. Zato smo kljub temnemu oblaku čustev našli pot do drugih lepot na vzhodu Anatolije.



KO POHODNIŠKI ODDIH POSTANE LEŽEREN DOPUST OB VULKANSKIH JEZERIH

In tako so se naši pohodniški dnevi kljub številnim zapletom na poti prelevili v poležavanje in plavanje v vulkanskih jezerih, ki jih sicer ne bi videli in doživeli. Založili smo se s sočnimi lubenicami, kakršnih pri nas žal ni mogoče dobiti in pri Ribjem jezeru pomagali družini pri vihtenju kolov, ki so mehčali ovčjo runo. Bili smo samo sredi divjine in imeli možnost mamo naravo občutiti še bolje. Pogledi na pastirje in njihove črede, ki smo jih srečali na planoti nad jezerom so bili popolnoma drugačna slika od zvokov orožja in straha le nekaj ur vstran. In le kdo se ne pomiri ob strmenju v večerni ogenj, ki nežno prasketa in umiri še tako razdraženo dušo, ki žaluje za Araratom.

Ribje jezero.


Pri opravilu mehčanja ovčjega runa,

Prav tako ni mogoče ostati ravnodušen ob pogledu, ko noga stopi na rob kaldere vulkana Nemrut, ki je največja v Turčiji. Ponovno je kreacija narave popolna, saj dno kaldere idilično polnita dve jezeri. Eno je primerno za osvežitev v poletnih dnevih, drugo spominja na brbotanja šampanjca zaradi termalnih izvirov. Da je bila naša zgodba še bolj začinjena, smo bili sredi idiličnega dne na vrhu kaldere pozdravljeni s strani toče, ki je privihrala kot strela iz jasnega, mi pa smo se ji po vsem skupaj le nasmejali in se poskrili za skale ter vprašali nebo, kaj vse še pripravlja za nas.

Krater Nemruta.


VANSKE MAČKE

Naša začinjena popotniška zgodba pa se je vendarle končala srečno z vožnjo ob na oko neskončnemu jezeru Van, ki je največje jezero v Turčiji in se razprostira na 3755 km2. Je eno največjih jezer na svetu brez odtoka in karakteristično sodi med sodava jezera, kar se najbolj občuti na koži po kopanju. Občutek je takšen, kot da bi med kopanjem v vodo dolili nekoliko mehčalca. Čofotanje v jezeru smo okusili na otoku Akdamar, ki predstavlja še eno izmed zakladnic bogate armenske kulture na tem področju.

Jezero Van.

Na otoku Akdamar.

Na svoj račun pa so prišli tudi ljubitelji živali. V Vanu živijo muce prav posebne vrste in ko se zagledajo v vas, še kako dobro opazite, da je eno oko zelene barve in drugo oko modre barve. Vrsta je zaščitena in prepovedana za izvoz, saj jo želijo ohraniti na izvornem mestu.

Vanska muca.

Tudi mi smo kljub številnim nevšečnostim ohranili veliko lepih spominov. In kljub vsem peripetijam upamo, da se bo vroča kri nekoliko ohladila, in da bo gora nekoč spet odprla svoje poti pohodnikom iz vsega sveta, saj bomo mi ponovno med njimi.




                                                                                                                                                      Barbara