Iz Parvatija v Pin


Bili smo v Indiji. Bili smo v Himalaji. Bili smo na 5319 metrih.

 Hodili smo devet dni iz doline Parvati v dolino Pin.

Nekateri še danes ne želijo slišati o karijiu, drugi so ga na poti vzljubili.

Nekdo se je odločil, da bo riž jedel samo še v sarmi.

Vse to in še več smo bili mi na poti.
 


Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo pričeli prestajati prvo aklimatizacijo našega gorniškega podviga v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smog v zraku, norišnico na cestah, spečega šoferja, ki je vijugal do hotela, nelogičnih dejanj lokalnih šerifov in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo. 



Pa vendar smo prestolnico indijske podceline kaj kmalu zapustili in se podali za svežim zrakom in gorskim življenjem na sever v zvezno državo Himachal Pradesh, kjer te za spremembo od Delhija nihče ne preganja, ker imaš pivo v roki. In tudi za piščanca ne plačaš več kot v Sloveniji samo zato, ker si bel. Prav nasprotno. Tam te vaški kameradi pričakajo z magično smolo ter umirjenim nasmehom na obrazu, na kos piščanca po indijski ceni pa lahko čakaš tudi več kot dve uri, saj se vendarle nikamor ne mudi. 



Nekako smo že bili v nizkem startu, da zagrizemo navkreber, ko smo še zmeraj čakali na popolno pohodniško bojno prtljago treh članov, ki se je izgubila nekje na poti. Morda se je kakšen izmed turških letaliških delavcev v prostem času lotil pregleda in analize pohodniške opreme, ki je žal nismo dočakali. Smo pa zato stopili v akcijo. Zahvaljujoč ubogim revčkom brez opreme, se je marsikdo od nas rešil odvečnih švic majc, nogavic, hlač, dodatnih čevljev, anoraka in še in še. Tudi neresnica je na srečo prišla prav, saj smo našo Andrejo, prepričali naj poskusi le eno številko prevelike gojzarje, pred tem pa obuje nadnaravno debele volnene nogavice in noge okrasi z obliži. In je šlo. Šele peti dan hoda je ugotovila, da čevlji niso le eno številko preveliki, ampak kar štiri.



In potem mi na eni strani z odličnim profilom na podplatu, nahrbtnikom, ki sede na bok, da se teža iz ramen ja razbremeni, materialom, ki bo skorajda že kmalu preprečil potenje, nogavicami z membranami od a do ž in na drugi strani naši nosači. Plastični škornji, ki jih pri nas uporabljamo z v hlev, noga bosa, petdeset ali več kilogramov litrski žakelj ali aluminijast zabojnik privezan z navadno vrvjo in velik prešeren nasmeh na ustih. In smo šli.



Prvi stik z bujnim gozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini iz katere smo se pognali. Pred nami pa kot ata Štrumf vodnik z zeleno kanglico kerozina v roki in natikači za na plažo. Pravi, da je prevroče, da bi si obul gumo, saj si bo to nadel, ko bo skrajna sila v snegu in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj posvečen enemu izmed milijonov hindujskih božanstev, za nas pa wellness na prostem. Ja, res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te prebudi sonce, divji razgledi in misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pardona. Fantje na levo, punce na desno za deske.  



Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami ter izjemno pisana preproga rožic in trav po kateri smo hodili. Aj, je to prijetna kulisa za počitek po kosilu, ki nas je prijetno zazibala v spanec.




V Sloveniji nam ne zmanjka posebnežev, zato pa jih je v Indiji še toliko več. Ko smo sledili poti, ki nas je vodila vedno bolj v divjino, se nas je še nekoliko usmilila in nas pripeljala do lesene kolibe sred ničesar, pri kateri nas je pričakal nasmejan mož in njegova koza. Ampak to ni bila navadna koliba. To je bila self-service koliba. Morda čaj, pepsi, krekerji, polnjenje mobilnega telefona na solarne celice in obilo dobre volje gratis. Nekoč prav tako nosač sedaj uživa svoj zaslužen mir s svojo najboljšo mlado prijateljico kozo, s katero si deli tudi posteljo, saj pravi, da ga ponoči prijetno segreje. Nas pa je pogrel okusen čaj z mlekom kakršnega pijejo v Indiji in brez katerega seveda ne gre niti na pohodniških avanturah.



Skupaj z nosači, kuharjem in vodnikoma smo predstavljali kar precejšnjo delegacijo, ki pa v teh krajih ni popolna, če se skupini ne pridružita še vsaj dve vegetarijanski vreči bolh, ki tekmujeta za pozornost in katera do dobila večji delež riža, ki bo ostal od večerje. In seveda riž, ki zmeraj diši po kariju je za te pse velika poslastica, ki so je bili iz dneva v dan vedno bolj deležni, saj jo je na naših krožnikih ostajalo vedno več.




Reke in njihovo prečenje so v Himalaji poglavje zase. Ta so namreč naslovljena kot Nepozabna, Edinstvena, Tvegana, Adrenalinska, Na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je imel srečen konec. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi v naših krajih bil proglašen kot za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju, naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkat in prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s škripcem.



Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov in ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakšnega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika grafoskopa, iz katere nam je raztresen profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera, to je bila slika v živo in prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev. In medtem, ko ste vi doma plavali v dežju, smo se mi vsak dan v izobilju kopali v soncu.



Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen, prav tako so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš in želodci ne vajeni vsemogočnih indijskih omak so protestirali in zavračali hrano. Tudi noč na skorajda pet tisoč metrih ni bila od muh. Ampak kjer je volja tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak po koraku premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike, ki so se zdeli vse več kot pa dobrih tristo metrov. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišji vrh celotnega potepa. Veselje, veselje in še enkrat veselje.




S tem ko smo se spustili na drugo stran prelaza pa smo stopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek po kateri smo hodili še nadaljnja dva dni. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli  razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim. Povem vam, da verjetno nikoli ne bom več jedla tako okusnega restanega krompirja, seveda na čebuli prepraženega, ki ga načeloma ne jem veliko. In zato velik hvala našemu Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila.



Naša devet dnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in nagajivih otrok ter novica, da je cesta zaprta, ker jo je odnesel plaz. Ampak tudi to smo dobro odnesli z nepozabno vožnjo vse do prvega tuša v Kazi. Ali ste se kdaj tuširali ali bolje rečeno polivali z ledeno vodo, čelno svetilko obesili na vrata, ker je zmanjkalo elektrike, voda iz vas je tekla rjave barve, vi pa ste si peli in med tem pili toplo pivo?




Bilo je to nepozabno doživetje, katerega besede in fotografije so le en majhen približek dogajanja, ki smo ga bili resnično deležni. In da je temu bilo tako, gre največja zahvala članom ekipe, ki so pravzaprav krivi, da ta zgodba sploh obstaja in nas bogati s toliko lepimi spomini.
                                                                                                              
                                                                                                                   Barbara  Kuhar