Ararat je s 5137 metri najvišja gora Turčije. Na vzhodu države tik ob meji z Iranom in Armenijo, ta vulkanska gmota, privablja pohodnike iz celotnega sveta. Le kaj je tako privlačnega na tako imenovani Noetovi gori, katere vrh je prekrit s snežno odejo skozi vse leto? Naj vam zaupamo našo zgodbo.
Kulturen korak pred pohodniškim
Vzhodna Turčija je sama po sebi eksotika. Navzven moški in brkati svet, kjer tradicija narekuje dinamiko vsakdana. Pa vendar tako odprt, radoveden, navihan in nasmejan do popotnika, ki vstopi v te kraje. Eden takšnih je mestece Doğubayazıt, nad katerim bdi Ararat in je prav tako izhodišče zanj. Da občutiš mestni utrip, se odpraviš na bazar, poješ z ostalimi lačnimi kebab, se posladkaš z baklavo ali preprosto posediš na ulici s skodelico čaja v roki in opazuješ dogajanje.
Le streljaj od Doğubayazıta, se nahaja Ishak Pasha palača, ki je biser osmanske arhitekture v vzhodni Turčiji. Ko bi le lahko zavrteli čas nazaj v 18. stoletje in pogledali, kaj se je dogajalo prostorih harema, sodni dvorani, v ječah in na gala srečanjih v bogato okrašeni dvorani. Kdo so bili gostje nameščeni v estetsko oblikovanih sobah za goste, kjer jim je ob večerih družbo delal ogenj v kaminu? Ob raziskovanju tega unikatnega arhitekturnega spomenika domišljija ob spremljavi zgodovinskih dejstev dobi svojo pot. Tudi naša je.
Proti vrhu
S pričetkom na 2200 metrih, smo korak pognali na travnati podlagi v želji, da dosežemo zasnežen vrh. Ampak do tja nas je ločilo še precej truda, vdihov in izdihov. Da so naša ramena bila manj obtežena, nam je na pomoč priskočila konjska moč. Ko smo dosegli prvi kamp na višini 3200 metrov, so ključi od naših sob postale zadrge na šotoru. Mogočne vulkanske skale pa naši ležalniki za počitek.
Fantje v kuharskem šotoru so presenetili, kaj vse je možno, če se želi. Na 3200 metrih brez žičnice ali helikopterske dostave in na preprostem plinskem gorilniku, so ustvarili odlične in okusne dobrote. Prav tako, jim je to uspelo tudi na 4200 metrih. Zraven utečene in profesionalne ekipe, ki je skrbela za nas, pa je bil velik del tudi na nas samih. Sinhrona in izbrana družba, ki je imela skupni cilj, veliko pozitive in si je bila pripravljena biti v oporo drug drugemu tudi v najtežjih delih poti.
Da smo telo pripravili na višino preko 5000 metrov, smo naredili aklimatizacijski pohod do drugega tabora na 4200 metrih in se nato vrnili v prvega. Naslednji dan smo vajo ponovili in le za nekaj ur prenočili na tej višini. Kaj kmalu po polnoči, smo vsi v pričakovanju in nizki pripravljenosti v soju čelnih svetilk zakorakali proti vrhu. Strmina posejana s kamni, korak za korakom težji premiki, pomanjkanje kisika in veliko vložene energije. Vendar k temu dodajmo še vztrajnost, zagnanost ter dobro voljo in že smo bili na vrhu, ki se dviga 5137 metrov v nebo. Ta nas je pričakal v soncu in modrini neba, mi pa smo ga krasili zmagoslavjem v duši in z nasmehi do ušes.
Iz vulkana v dolino
Ararat je vulkan, kar je razvidno tudi iz njegove stožčaste oblike. Krasijo ga zanimive in naravne skulpture vulkanskega kamna, ki je raztrosen po gori. Lahko bi rekli vulkanska galerija na prostem, saj kreacija narave ne pozna meja. V dnevih, ki smo jih preživeli na vulkanu, smo videli bogat živalski svet v kamnu, saj si je vsak izmed nas priklical kakšne podobe, ki so nas spremljale na poti.
V daljavi nam je pogled velikokrat zastal na sosednjem Iranu in prostrani puščavski pokrajini pod nami. Narava je sama po sebi vir energije, ki se je v času našega bivanja na Araratu le še potencirala, kljub temu, da smo jo kar nekaj porabili za takšen hribovski projekt. Pa vendarle smo v dolino prišli kot vihar veselja. Ples v kombiju z energično kurdsko glasbo? Zakaj pa ne?!
Za po vrhu
Prav je, da se človek kdaj pa kdaj razvaja. Še posebej po petih dnevih brez kopalnice, tuša, postelje in ugodja, ki smo ga vajeni. In zato smo zavili naravnost v hamam. Hamam je turška parna kopel in s pravo družbo, zelo zabaven kraj. Mi smo imeli oboje. Tudi masaža je nekaj, česar se človek po osvojitvi Ararata ne brani. Prerojeni in čisti smo zavili še na vodno šišo. Če so prejšnje dni delale predvsem mišice na nogah, so takrat bile na udaru trebušne. Za marsikoga je bila to nova izkušnja in smeha je bilo za izvoz. Tudi potrebe po umetnih solzah ni bilo.
Da pa smo dobili še droben del predstave o vzhodni Turčiji, smo dan preživeli, kot ga tudi domačini radi preživijo. V družbi žara, v naravi, ob jezeru, ob spremljavi glasbe, pogovorov, plesa in večernega ognja. Ribje jezero je čudovita kulisa za sproščanje. In kraj nepozabne solate z popečenimi jajčevci s prelivom mavrične barve.
In to je naša kratka zgodba o Araratu. Za bolj doživeto različico, vas vabimo, da se nam avgusta pridružite na poti v živo. Več o tem si lahko preberete TUKAJ.