Indijski sveti možje - aghori

ŽIVEČI, KI JIM OKUS PO SMRTI NI TUJ

V Indiji se izraz sadhu nanaša na hindujskega svetega moža. Nekateri so asketski puščavniki, spet drugi čudodelniki med ljudstvom, ki jim joga, askeza, meditacija in očiščevalni obredi predstavljajo bistvo življenja. Med sadhuji pa obstaja kult tako imenovanih aghorijev, za katere so tudi v današnjem svetu i-podov, interneta in plazem še zmeraj značilna kontroverzna čaščenja njihovega najsvetejšega boga Šive. Ti ga namreč častijo z uživanjem človeškega mesa, z alkoholom, opojnimi substancami marihuane, žrtvovanjem živali in s tem predstavljajo eno izmed najbolj ekstremnih in fascinantnih oblik med obstoječimi kulti sploh. Človek je v strahu pred smrtjo in svojo minljivostjo, le to začel transcedentirati. V želji po preseganju smrti je človek ustvaril religije oziroma religiozne predstave o posmrtnem življenju, kjer je smrt le prehodni stadij za človeka in pravzaprav pomeni novo rojstvo. Ena takšnih religij je tudi hinduizem, ki ne pozna absolutne ločnice med življenjem in smrtjo. Načelo hinduizma je reinkarnacija, da se življenje vrti v neskončnem krogu. Po načelu samsare, ki pomeni tok življenja od rojstva do smrti, zmeraj sledi ponovno rojstvo. Kakšno bo ponovno rojstvo, pa je odvisno od posameznikovih dejanj oziroma tako imenovane karme. Vse to vpliva na človekovo reinkarnacijo. Po načelu karme bo človek, ki upošteva načela, reinkarniran v človeški obliki, kdor pa nasprotuje tem načelom, se bo reinkarniral v nižjo obliko, morda živalsko. Hindujci zato hrepenijo po osvoboditvi iz tega kroga imenovanega mokša. Že od nekdaj je eden izmed glavnih ciljev indijskih asketov, rešiti se kolesa smrti in ponovnega rojstva. V osvoboditvi naj bi pustili za seboj trpljenje in dražila podzemeljskega bivanja, ki vznemirjajo duha ter s tem prestopili na višjo raven zavesti. Prav za to, veliki indijski modreci kažejo pot, po kateri lahko človek doseže blaženost. Vendar se aghori pri tem razlikujejo od ostalih modrecev, saj se poslužujejo najekstremnejših oblik ezoterične tradicije. Počnejo stvari, ki so za navadnega človeka strašljive, vendar za njih nekaj povsem normalnega in običajnega.

Nenavadni častilci boga Šive Indijo, deželo najstarejše civilizacije, družbe in religije, že od časa zgodnje zgodovine spremlja kult posvečen bogu Šivi, ki je od samega začetka bil vpleten v kanibalizem in druga surova dejanja do živali. Izvor kulta sega v čas, ko so pričele nastajati svete hindujske knjige, Vede. Med častilce boga Šive pa spadajo tudi aghori. Šiva je poleg Brahme in Višne, ki sicer predstavljajo trojico imenovano trimurtija, eden najpomembnejših bogov za hindujce. Šiva življenja uničuje, vendar ga tudi obnavlja, je strašen, in istočasno poosebljena milina. To je božanstvo, v katerem se srečujejo vsa nasprotja in se stapljajo v temeljno enost. Kljub temu, da je eden izmed njegovih simbolov falus, in ga torej povsem naravno enačijo z moško vlogo pri plodnosti in razmnoževanju, je pogosto upodobljen kot večno čist. Zato je filozofija, ki ji aghori sledijo, da nič na tem svetu ni nečisto in vse na tem univerzumu je dobro in neomadeževano, kot je neomadeževan bog sam. Prepričani so, da zli duh ne obstaja, saj je vse na tem svetu ustvarjeno s strani boga. Aghori ne sledijo glavnim smernicam Ved, tudi njihova pot je v večini pogledih samostojna in ločena od tradicionalne hindujske filozofije. Kljub temu, da so korenine kulta aghorijev stare kot je star hinduizem sam, ima kult začetke šele v drugi polovici osemnajstega stoletja. Začetnik aghorijskega kulta je asket Kina Ram, za katerega se govori, da je dočakal izjemno visoko starost in umrl pri 150-ih letih. Kina Ram je verjel, da je bil eden izmed inkarnacij samega boga Šive. Njegov tempelj je v Varanasiju in za aghorije je to najsvetejši tempelj sploh. Varanasi je sveto mesto hinduizma in dom aghorijev. Varanasi je sploh mesto posvečeno Šivi, in kdorkoli tam umre, bo šel skozi smrt naravnost k Šivi, čeprav je obtežen s slabo karmo. Ena od Šivinih dobrotljivih vlog je tudi ta, da razporeja sedem svetih rek v Indiji. O njem verjamejo, da je stal pod svetimi vodami reke Ganges, ki je za hindujce simbol večnega življenja. Po neki razširjeni pripovedi je Šiva namreč preprečil katastrofo, ko so vode Gangesa pritekle na Zemljo. Zavozlal si je lase in zajel vode na svojo glavo, da so brez škode odtekle dalje. Aghori prebivajo na kraju, kjer ljudje umirajo in kjer se njihova trupla sežigajo, prostor kjer po prepričanju hindujcev prebiva tudi Šiva. Na okoli pohajajo goli ali poviti v manjši kos pregrinjala, v katero je bilo prej odeto truplo. Lase imajo spete v drede, ki so za njih sveti in so simbol njihovega spiritualnega razumevanja, da je fizična podoba nepomembna. Tudi Šiva je velikokrat upodobljen z dolgimi in zapletenimi lasmi. Premazani s pepelom umrlih, napol goli, s pripetimi kostmi okoli pasu in skledo narejeno iz človeške lobanje, izgledajo tako, kakor je velikokrat upodobljen tudi Šiva. Vse njihove sile so uperjene v to, da postanejo eno z Šivo. To se odraža v njihovem videzu, ritualih in kraju kjer prebivajo. Aghori so prav tako človeški simbol Šive in so mnenja, da predstavljajo prave ljudi ter sebe vidijo kot ločitev od sveta smrtnikov, ki živijo v svetu iluzij. S tem naj bi presegli onstran človeške občutke ljubezni, sovraštva, ljubosumja, ponosa in podobno. Medtem ko hindujski verniki častijo bogove v templjih, prižigajo ogenj, aghorijev tempelj predstavljajo kremacijska tla na obrežju reke Ganges, njihov sveti ogenj pa je pripravljen z ostanki pogrebnih grmad iz svete reke. Meditirajo med polnočjo in drugo uro ponoči na kremacijskih tleh na obrežju reke, kjer v nočnem času kraju vladajo duhovi, zato se preostali ljudje kraja izogibajo. To je edini čas, ko aghori lahko nemoteno meditirajo in častijo boga Šivo. Za aghorije naj na svetu ne bi bilo stvari katero bi sovražili. V primeru, da se v njih porajata gnus in jeza, so nezmožni meditacije. V njihovem ritualnem čaščenju, v hinduizmu tako imenovan pudža, aghori zapadejo v stanje božanske norosti, zamaknjenosti. Boga Šivo slavijo z alkoholnimi in kanibalističnimi obredi. Med obredom žrtvujejo živali kot na primer kokoši, pse, koze, svinje, ovce ali samo človeško bitje. S takšnim čaščenjem naj bi ljudje in bog postali srečnejši ter zadovoljnejši. So prepričanja, da med čaščenjem bog Šiva z njimi govori neposredno in da lahko dobijo karkoli si zaželijo. Aghori namreč z rituali, ki jih izvajajo, upajo, da bodo pridobili na magično moči. Takšno obliko meditacije in čaščenja izvajajo v tajnosti, na skrivaj, saj naj bi je s tem pridobili še več.

Aghori verjamejo, da jih med obredom varuje njihova neskončna čistost. So mnenja, da imajo sposobnost videti skozi iluzijo tabujev, in zaradi tega ne morejo biti oškodovani. Svojo svetost pa dosežejo s skrajno obliko tantrike. Že od nekdaj pa so bila tudi v tantričnem svetu dovoljena žrtvovanja ljudi. Aghori verjamejo, da žrtvovanje človeškega bitja prinaša dobro. V primeru, da želijo nekoga zaščititi, da je nekdo v nevarnosti in ga želijo rešiti nesreče, žrtvujejo drugega človeka. Torej, da nekoga obdržijo, morajo zato nekoga drugega žrtvovati. Način čaščenja jim tako dovoli, da namerno škodujejo tudi sovražnikom. Aghorijem je na svoji asketski poti dovoljeno in upravičeno žrtvovati 7 človeških življenj. Danes je prizor hranjenja z mrtvimi telesi sicer v zahodnem svetu pod nivojem razumljenega in logičnega. Kanibalizem je skozi večine oči viden kot nekaj primitivnega, barbarskega, nečistega, vendar je v kulturi aghorijev ritualni kanibalizem dejstvo, ki spada k njihovem načinu življenja. Vsekakor aghori sledijo poti, ki radikalno velikokrat nasprotuje idealu hinduizma. Temu priča pitje žganih pijač in urina, uživanje mesa in živalskih iztrebkov, nočna meditacija, meditacija na truplih in seks brez zadržkov, še posebej so pristaši občevanja v obdobju ženskega mesečnega perila. Aghori so najbolj kontroverzni hindujski sveti možje, pa vendar ljudje verjamejo, da aghori posedujejo magično moč. Po vaseh so o njih širijo različne zgodbe, kako so zmožni ozdravljanja resnih bolezni in vpliva na vremenske razmere. Med Indijci sama beseda aghori zmeraj zbuja mešanico med spoštovanjem in strahom. Domačini prav tako svarijo tujce, da naj se ne odzovejo, v primeru, da jih aghori povabi na čaj, saj temu po navadi zanj ne sledi nič kaj pozitivnega.

Aghori iščejo njihovo pot do boga. Zanj njihovi rituali, navsezadnje način življenja, ki ga živijo, ne predstavlja tabu, saj sledijo razmišljanju, da je tabu le iluzija, ki jo je potrebno nadzorovati. Verjamejo, da je uživanje človeškega mesa način kako se približati bogu. Vsakega človeka smatrajo kot shavo, mrtvo telo z čustvi. Z zanikanjem človeškega užitka in vključno z svojimi posebnimi rituali, si aghori želijo postati del Šive. Simbol čaščenja je prehod iz trupla, shava, v Šivo. Za aghorije je zato nekaj običajnega, da iz reke privlečejo na plano umrlega, ki je svoj konec oziroma nov začetek pričakal v sveti reki. Čaščenju in meditaciji na samem truplu, sledi zaužitev mesa umrlega, pa naj si bo to surovo ali pečeno na odprtem ognju. Truplo na katerem meditirajo je za njih simbol njihovega lastnega telesa, uživanje človeškega mesa pa predstavlja simbol transcendence njegove nižje človeške zavesti, ki prehaja v višjo. Posledično temu so jim ljudem dali naziv ribiči človeških teles. Hotel za umirajoče na obrežju Gangesa Reka Ganges, ki se vije 2510 kilometrov, za več kot sto milijonov hindujcev predstavlja sveto reka. Prav tako več kot milijon vernikov vsako leto potuje do reke, z namenom da umrejo na obrežju in so tam tudi kremirani. Po sežigu pepel potresejo v vode svete reke in po prepričanju vernikov, se življenje nadaljuje ter duši zagotavlja nadaljevanje življenja. Nekateri hindujci prav tako verjamejo, da življenje brez kopanja v Gangesu vsaj enkrat v življenju ni popolno, zato imajo številne hindujske družine doma tudi posode z vodo iz Gangesa. Voda iz Gangesa naj bi očistila dušo preteklih grehov, pa tudi zdravila bolne.

V grobem bi lahko hindujce razdelili na dve skupini. Na eni strani so verniki, katerih cilj je zagotovitev ponovnega rojstva v boljši socialni položaj in na drugi strani iskalci mokš, v katere spadajo tudi aghori. Smrt jim namreč predstavlja najvišjo stopnjo dolge poti, na kateri se duša osvobodi svojih okov in ovir ter se osvobodi. Sveta reka Ganges napaja zemljo; njena voda je simbol življenje brez konca. Tisoče romarjev se vsak dan zgrinja na njene bregove, da se obredno umijejo v njenih vodah in se napijejo iz njenega poživljajočega toka. Že v starodavnih templjih so opravljali obredna umivanja, kot jih še dan danes. Obredno kopanje pa ni bilo omejeno le na kopeli v svetiščih. Ljudje so se kopali tudi v rekah, ki so preživele njihove skupnosti, in so jih zato imeli za reke življenja in zato tudi svete, med katerimi je najsvetejša reka Ganges, ki se vije skozi najsvetejši kraj hindujcev, Varanasi. Edinstvena reka Ganges izvira v himalajskih gorah. Ko pri Gangoriju z ledeniškimi izviri začne svojo pot, nosi s seboj različne minerale, ki imajo hranilno in zdravilno moč. Pri vaščanih, ki živijo na bregovih Gangesa, so kožne bolezni redke. Po vseh domovih hranijo steklenico vode iz Gangesa in skoraj vedno jo dajejo piti umirajočemu. Ustekleničena voda ni postana in bakterije v njej ne preživijo, kar pa ne velja za vodo drugih rek. Že davno so mornarji ugotovili, da je voda iz Gangesa, ko so tovorili ladje na poti iz Kalkute do Londona, ostala pitna, na ladjah, ki so plule iz Londona proti Indiji, pa so morali vodo iz Temze nadomestiti s svežo. Edinstvene kemične sestavine in minerale te vode so analizirali mnogi znanstveniki iz vsega sveta. Dr. Džagdiš Čandra Bose, ugleden indijski znanstvenik, jo je analiziral in ugotovil: »Kaže, da take rečne vode ni nikjer na svetu. Njeni minerali s svojimi zdravilnimi lastnosti lahko ozdravijo mnoge bolezni.« Ko pa se Ganges spusti v ravnino, se vanjo izlije mnogo onesnaženih potokov in rek in dobrodejni učinki vode se tako izgubijo.« Prav na bregovih Gangesa pa se dogajajo najpomembnejši hindujski festivali in verska srečanja. Vsakih dvanajst let se nič manj kot deset milijonov ljudi udeleži obrednega kopanja ob velikem prazniku Kumbh Mela. Kopanje v Gangesu je del 104 dni trajajočega prastarega indijskega verskega festivala Kumbh Mela, ki velja za največji verski festival na svetu. Hindujci verjamejo, da je v bitki med bogovi in demoni tu padlo na tla nekaj kapljic iz lončenega vrča z nektarjem nesmrtnosti. Takšne kapljice naj bi padle na mesta Alahabad, Nasik in Udžain, ki predstavljajo festivalna prizorišča. Praznovanje traja cel mesec in hindujci se radi udeležijo tega duhovnega srečanja ter si privoščijo tako imenovano cesarsko kopel, za katero verjamejo, da jih očisti grehov in osvobaja iz začaranega cikla življenja in ponovnega rojstva. Hindujski sveti možje, ki se imajo za duhovne varuhe hinduizma, se okopajo v trenutku, ko je zdravilni učinek kopanja največji.

Čudodelniki Svetim možem, poznani prav tako pod imenom baba, je skupno prav to, da svoje življenje posvetijo duhovni vadbi ter da posledično temu pridobivajo na čudodelni energiji. O njih je napisanih veliko zgodb. Eden izmed čudodelnikov je imel veliko jekleno iglo, s katero si je prebodel roko, ob tem pa govoril: «Vidiš, ne krvavim,« in res ni krvavel. Nek svami, ki v Indiji predstavlja človeka, ki je vsemogočen, zdravilec, pridigar, zdravnik, sveti mož, modrec in še veliko več, je drugemu, mlajšemu modrecu predlagal, da naj mu da sto rupij in ta mu bo priskrbel nekaj slastne hrane iz hotelske restavracije. Dal mu jih je in nenadoma se je pred njim pojavila jed, natanko taka, kot jo pripravljajo v tem hotelu. Potem je hotel še nekaj hrane iz Hamburga v Nemčiji. Spet mu je plačal sedemdeset rupij in jed, ki jo je naročil, se je pojavila skupaj z računom. Modrec je vprašal modreca kakšno uro si želi. Ta mu je odgovoril, da jo že ima, a je čudodelnik vztrajal, da mu lahko da še boljšo, švicarsko. In tudi to se je zgodilo. Po dveh tednih ga je mlajši modrec ponovno obiskal in se mu priklonil. Zmasiral ga je z oljem in mu pomagal pri kuhanju. To je čudodelniku bilo všeč, zato mu je razkril skrivnost te tehnike. Ta pa jo je izvajal, dokler ga ni našel eden od svamijev iz njegovega samostana iz katerega je prihajal in vprašal. »Kaj pa počneš?" Odpeljal ga je k njegovemu učitelju, ki je rekel: «Veliko stvari si ukradel. Ko zahtevaš sladkarije, jih dobiš iz neke trgovine, kjer izginejo, lastnik pa ne ve kaj se je zgodilo z njimi.« In učitelju je obljubil, da tega ne bo več nikoli počel. Drug tantrik, je istemu modrecu naročil, naj k ribniku prinese piščanca. En konec vrvice je privezal na piščanca, drugega pa na bankovec. Naročil mu je naj sede in ga pazljivo opazuje. Mrmral je in metal fižolova zrna na vrvico. Piščanec je zamahnil s krili, potem pa padel kot pokošen. »Piščanec je mrtev,« je rekel tantrik. Pomislil je, da to ne more biti nič drugega kot pa zla sila, črna magija. Rekel mu je, naj se prepriča, da je piščanec mrtev. Vprašal ga je, če ga lahko za nekaj časa potopi v vodo. Privolil je. Piščanca je potapljal v vodo več kot pet minut in ga nato potegnil iz vode. Prepričan je bil, da je mrtev. A tantrik ga je spet oživel tako, da je ponovil obred metanja fižolovih zrn in mrmranja. Tovrstna tantra ni prava tantrična znanost, ampak stranska veja tantrizma. Moč uma je namreč mogoče uporabiti na različne načine. Med samimi modreci pa prav tako velikokrat pride do nasprotij, saj jih veliko izrablja svojo energijo v neprimerne namene. Modreci, ki so takšnega mnenja trdijo, da če ljudje nimajo znanja o tem, kaj je smisel življenja, lahko svoje mentalne sposobnosti usmerijo v negativno in tako škodujejo tudi drugim. Vendar tistega, ki zlorablja mentalne moči, to na zadnje uniči. Še vedno obstajajo ljudje, ki imajo take tantrične moči, toda med stotimi je le eden pravi tantrik, ostalih devetindevetdeset pa naj bi bilo magov.

V samostanu v Himalaji so hranili nekaj rokopisov, do katerih je bil dostop strogo prepovedan. Brati jih je smel le predstojnik samostana. Ti spisi se imenujejo Praraja Šastre, opisujejo pa zelo napredne duhovne tehnike. Učitelj je svojega učenca opozoril, da se s temi rokopisi ne sme igrati. Vendar nekega večera, ko je učitelj odšel v drugo kočo, ga je prešinila misel, da bi prebral rokopis. Počasi ga je razvezal in začel brati. Opisoval je tehniko in njene učinke. Ko je že kakšno uro bral, je pomislil, zakaj ne bi preizkusil. Tako je odložil rokopis. Pisalo je, da lahko to tehniko izvajajo samo napredni jogiji, prav tako sveti možje, in da je lahko zelo nevarno, če se je ne izvaja pravilno. Kljub temu, da ni bil tako izkušen je pričel izvajati to tehniko. Šlo je za ponavljanje manter z določenimi obredi. Mantra je zlog, zvok, beseda ali več besed, ki so jih v globoki meditaciji odkrili veliki modreci. Duhovni iskalec jo ponavlja, da bi nekaj našel. Mantra prebudi v človeku moč in v njegovi okolici. V knjigi je pisalo, da je treba mantro ponoviti tisoč in en krat. Ponovil jo je devetsto krat, pa ni bilo videti, da bi se karkoli zgodilo. Mislil je, da mantra ne bo učinkovala. Ko pa jo je ponovil devetsto štiridesetič, je zagledal ogromno žensko. Nabrala je nekaj drv in zakurila. Potem je v veliko posodo nalila vodo in jo postavila na ogenj. Do takrat je naštel devetsto triinšestdeset ponovitev. Ob devetsto sedemdeseti pa je izgubil nit, kajti zagledal je ogromnega moža, ki je prihajal iz iste smeri. Najprej je pomislil: «To je povzročila mantra.« Ne da bi ju gledal, je kar naprej ponavljal mantro. Toda orjak se mu je približeval in še nikoli ni videl tako orjaškega človeka. Bil je popolnoma gol. »Kaj mi nisi nič skuhala?« je vprašal žensko. »Ničesar nimam. Če mi boš pa kaj prinesel, bom pa skuhala.« Pokazal je nanj in rekel:« Poglej tistega, ki tam sedi. Zakaj ga ne razsekaš na kose in skuhaš?« Ko je to zaslišal, so mu zašklepetali zobje, mala, s pomočjo katere je štel mantre, mu je padla iz rok. Omedlel je. Ko se je spet osvestil, je pred njim stal učitelj. Rahlo ga je udaril po licu. Za trenutek se je zavedal, vendar kaj kmalu ponovno omedlel. To se je ponovilo štiri krat, dokler ga učitelj ni brcnil in odločno rekel: «Vstani! Zakaj si to naredil? Rekel sem ti, da ne uporabljaj teh manter.« Če se manter ne uporablja pravilno in disciplinirano, lahko povzročijo blodnje. Halucinacije so posledice nečistega in neizurjenega uma. Mantra pomaga šele, ko je um prečiščen in usmerjen v posameznika. V primeru, da posameznik ne pozna pomena mantre, ne prebudi pravih občutkov, brez njih pa od mantre, ki se le melanholično ponavlja, ni posebne korist. Babi so prinesli veliko mravljo, ki jo je razrezal na tri dele. Potem je zaprl oči in nepremično sedel. Čez hip so se vsi trije deli začeli približevati drug drugemu in se združili. Oživljena mravlja je zelo hitro zlezla vstran. V predelu Himalaje, kjer leži Dolina cvetja, je živel sadhu, ki je ves čas potoval po tem območju. S seboj je nosil posebno odejo, ki je bila zelo težka, saj je tehtala med 35 in 45 kilogramov. Mož je vsak kos blaga, ki ga je našel na svojih širnih potovanjih, prišil na odejo. Nekega dne ga je srečal japonski menih, ki ga je pričelo tresti. Temperatura se mu je dvignila na 40 stopinj, pospešil pa se mu je tudi pulz. Baba je japonskega meniha pokril z odejo, kljub temu, da se je ta bal teže odeje. Ko je čez nekaj minut odejo spet dvignil, je ta drgetala, menih pa je ozdravel. Velikokrat duhovnost s temi čudeži nima veliko skupnega, saj gre za črno magijo. Tretje poglavje Joga Suter opisuje številne metode, s katerimi si je moč pridobiti sidhije (moči), ampak sidhiji so po prepričanju nekaterih modrecev prepreka na poti do razsvetljevanja. Med milijoni ima le en človek v resnici sidhije, vendar so velikokrat ti ljudje sebični, pohlepni in nevedni ter svojo moč izrabljajo.

Ramnath in njegova zgodba po poti aghorija Ramnath je aghori, najbolj ekstremna in strašljiva oblika sadhujev. Kraj kjer hindujci zažigajo mrtve, kraj za katerega velja, da je v znamenju hudiča in duhov, je za aghore prostor meditacije in življenja ter Ramnathiju predstavlja dom. Aghori verjamejo, da bog preži nad dobrim in zlem, vendar je za njih vse sveto. Ena izmed njihovih najdragocenejših lastnin je skleda, izklesana iz človeške lobanje in je simbol aghorijev. Aghori, nekoč močna skupina sadhujev v Indiji, danes le peščica kateri pripada Ramnath, ki živi nenavadno življenje. Ko je bil še deček je počel stvari, ki jih nihče ni počel. Zmeraj je bil izbran za opravljanje najtežjih nalog. Ko je slišal za aghori sadhuje, njihove hude in težke pokore, jih je želel preizkusiti tudi sam. Izbral je pot aghorija, saj je zanj predstavljala največji izziv. Preden aghori postane tako imenovan izvedenec, njegovo asketsko življenje poteka v znamenju meditacije in ritualov na kremacijskih tleh vsaj 12 let. Aghori imajo sami sebe za imperatorje kremacijskih tal. Kot pravi Ramnath, jim tam ne primanjkuje niti hrane niti oblek. Če je lačen se posluži ostankov človeškega ali živalskega mesa. Nič ga ne prestraši. Tam živi noč in dan in to je njegova usoda. Pepel predstavlja oblačilo aghorija. Prav tako se po njihovem verovanju pepela poslužuje tudi Šiva, katerega otroci so sami aghori in so ga zavezani uporabljati. Za njih je bistvenega pomena in z nanosom izgledajo kot sam Šiva. To je eno izmed Ramathovih največjih zadovoljstev. Pepel je po njihovem prepričanju sestavljen iz petih elementov. Ta jih zaščiti pred boleznimi ter jih ohranja zdrave, poleg tega pa preganja komarje in druge insekte. Da postaneš aghori, potrebuješ guruja, tantričnega mojstra, ki je sam izkusil in uspešno prestal aghorijske rituale in pot. Ramnathov guru je danes zdravilec in je bil v vlogi aghorija 20 let. Pravi, da je zdravilna moč rezultat treninga in da mu je bog dal moč za preganjanje zle duhov. Ko se je pričel sam postopek iniciacije, mu je v uho zašepetal svete mantre, mistične verze in ga vprašal kakšno iniciacijo si prav za prav želi. Ramnathi je odgovoril, da si želi postati aghori in živeti življenje aghorija. Prva naloga, ki mu jo je guru naložil je ta, da poišče človeško lobanjo. Odšel je in preživel dneve na obrežjih in v sveti reki Ganges, da bi našel dobro ohranjeno lobanjo. Ko jo je našel, jo je odnesel h guruju, ta pa mu je naročil, naj jo izkleše v obliki sklede za beračenje. Aghori tako jedo in pijejo iz oblikovanega skeleta imenovanega kapala. Uporabljajo ga tudi za namene čaščenje in predstavlja enega izmed njihovih templjev. Hrano si Ramnathi deli s psi in je raznovrstne ostanke. Če je potrebno si naredi testo za kruh iz pepela mrtvih in vode iz Gangesa. »Če bi bil zaradi takšnih stvari v skrbeh in razmišljal o tem kakšno hrano uživam, ne bi bil sposoben meditacije.« Je kar mu je položeno v skledo, pa naj bodo to iztrebki ali ostanki človeškega mesa. Zanj razlika med piščančjim in človeškim mesom ne obstaja in ne gre za vprašanje okusa.

Ramnath je sledil ritualom, ki mu jih je narekoval njegov guru. Eden izmed prvih ritualov na poti, da sploh postane aghori, je zahteval 41 dni popolne tišine brez govorjenja. Po izteku 41 dni tišine in meditacije, je sledilo čiščenje v reki Ganges. Za tem je s cvetjem okrasil ognjišče, tempelj aghorijev in pričel s čaščenjem, dokler se tam ni pojavil njegov guru. Ko je guru prispel, je ta pričel s šepetanjem manter, skrivnostnih magičnih besede, za katere se verjame, da so vir magične energije. Ramnath je zatrdil, da je ob tem začutil bogove in boginje, ki so vstopale v njegovo telo, saj jih je občutil fizično in jih tudi prepoznal. Bogovi so z njim prav tako komunicirali. Guru mu je naročil naj v roke vzame skledo in prikliče boga Šivo. Ko je ta preko svojih sposobnosti uvidel, da je bog blagoslovil Ramnatha s posebnimi močmi, ki jim je postal kos, se je odločil, da nadaljuje s sledečimi rituali, ki jih more prestati vsak bodoči aghori. Ramnathi je ob tem jokal in bil v zamaknjenem stanju. Ritualno iniciacijsko čaščenje se je končalo z zahvalo in darovanjem posebnih darov za različne bogove, ki sta jih Ramnath in njegov guru vrgla v gorečo se grmado. Bogu Šivi sta darovala meso in močan alkohol. Agori so sadhuji mraka, brez stalnega doma, brez posebnega stalnega mesta za čaščenje, brez posebne skupnosti kateri bi pripadali. Aghori so prosti, da svobodno potujejo. Kamor koli se odpravijo, vedo, da bodo nekje našli kremacijska tla, kamor spadajo. Ramnhat se je po iniciaciji odpravil v Kalkuto, kjer naj bi preživel nekaj časa s preostalimi sadhuji. Vendar so ga srečanja s starimi prijatelji pričela odnašati vstran od njegove aghorijske poti. Tisoč kilometrov vstran od njegovega guruja, je bil Ramnath svoboden, da si je izoblikoval svojo različico aghora. Odpravil se je na obisk tudi k svojim domačim. Za sadhuje je namreč stik z družino strogo prepovedan in marsikateri sveti možje potem, ko se odločijo za življenje sadhuja nikoli več ne obiščejo družine. Teoretično, naj se aghori ne bi navezali na ničesar kar je smrtno. Pa vendar je neka sila Ramnatha odvedla domov k staršem, ki niso vedeli kaj se z njim prav za prav dogaja in kje se potika. Ko je njegov guru to izvedel, ni bil kaj prida navdušen nad njegovo odločitvijo. Kot pravi, so kremacijska tla njegov dom, zato ne bi smel vzpostavljati ponovnega stika s prijatelji in družino, saj takšna dejanja niso primerna za sadhuje. Živeti mora na kremacijskih tleh ali pa ni pravi aghori. Ramnath svojega dejanja ni videl, kot padca svoje aghorijske poti, medtem ko je njegov guru bil prepričan, da je Ramnath sicer prehodil strmo pot, vendar mu je na njej spodrsnilo. Vendar se je Ramnath odločil, da se bo vrnil na kremacijska tla in molil v čast bogu Šivi. To je njegovo delo, kjer ni prisotne pohlepnosti, poželenja in kontakta z ljudmi. »Če kdo misli, da sem požrešen, sem požrešen samo v smislu, da sem v bližini boga. Želim, da bi ljudje razumeli, da od nikogar ne želim denarja ali hrane. Živim lahko ob Gangesu, ki omogoča življenje še zmeraj brezplačno.« Danes se ne ve točne številke, koliko je aghorijev. Na koncu devetnajstega stoletja naj bi v Varanasiju živelo od dvesto do tristo aghorijev, danes naj bi jih bilo nekaj dvajset, po drugih podatkih približno sto. Njihov glavni center, kjer se zbirajo je Kina Ram ashram v Varanasiju, kjer je tudi njegova grobnica in s tem predstavlja glavno romarsko središče aghorijev. Vendar je po nekaterih podatkih aghorijski kult živ tudi v ZDA, Nemčiji, Italiji, Rusiji in Avstraliji. Z opojnim dimom do Šive Človek je že od nekdaj poznal konopljine evforične učinke, zato jih je imel za posebno darilo od bogov. Darilo in pot do bogov pa konoplja predstavlja tudi svetim može. V starodavni Indiji so konopljo sicer uporabljali v ljudskem zdravilstvu za poživljanje, podaljševanje življenja, izboljšanje presoje, zbijanje vročine, proti nespečnosti in griži, kar še posebej velja za indijski del Himalaje in tibetansko planoto, kjer je še danes zelo razširjena.

Najzgodnejši zapisi o svetem statusu konoplje v Indije segajo v čas prvih zapisov Ved med 2000 in 1400 pr.n.št., ki omenjajo konopljo kot eno izmed petih najsvetejših rastlin. V Indiji prevladujejo trije tipi uporabe konoplje. V obliki tako imenovanega bhanga, opojnega mlečnega napitka pripravljenega iz konopljinih listov in vseh možnih dodanih začimb, ki jih v Indiji vsekakor ne primanjkuje. Prve sledi uživanja bhanga je moč zaslediti prav v Indiji, približno v prvem tisočletju pred našim štetjem, ko je postal del hindujske kulture. Zgodovinski teksti imenovani Atharva veda, bhang opisujejo kot koristen zvarek, ki preprečuje anskioznost. Posnemajoč boga Šive se bhanga danes poslužuje večina sadhujev, z namenom, da povečajo zmožnost meditacije in dosežejo transcendentno stanje. Druga oblika je tako imenovana ganja, ki se kadi in kot tretjo predstavlja charas, nam bolj znan pod imenom hašiš, proizveden iz smolnih popkov oziroma smole iz listov konoplje. Prav tako je prvotna domovina charasa Indija, točneje vznožje Himalaje. Na teh področjih je v naravnih pogojih mogoče pričakovati konopljo, ki bo vsebovala toliko smole, da je smiselna večja proizvodnja hašiša. Indijci smatrajo za najkvalitetnejšo obliko marihuane prav charas. Stara tradicionalna metoda pridobivanja je zelo preprosta. Delavci na poljih dozorele marihuane se odeti v kožnate predpasnike, hitro pomikajo med rastlinami, tako da jim smola ostaja na predpasnikih. Ostali delavci nato hašiš postrgajo z njih in ga oblikujejo v večje kepe. Te velike kepe hašiša nato stisnejo v manjše. Ta oblika konoplje je ena najmočnejših in zato med veliko večino uživalcev najbolj cenjena. Uživanje različnih oblik konopljinih izvlečkov pa se prav tako povezuje s božanstvom Šive, kateremu po večini častilci darujejo. Vsekakor pa je ob darovanju samem prav tako prisotna tudi konzumacija. Charas, ki ga s pomočjo lesenega tulca imenovanega chillum kadijo tudi agori, predstavlja daritev bogu Šivi. Sodeč po zapisih, naj bi konoplja nastala iz samega Šivinega telesa. Premišljeno uživanje bhanga v religioznih obredih se verjame, da očiščuje grehe, združuje vernike z bogom Šivo in preprečuje nesrečo v peklu po življenju. Za razliko od tega pa naj bi bila zloraba bhanga tretirana kot greh.