Če smo do sedaj na naših turah odkrivali zahodni del Likijske poti, smo na paleto pohodniških doživetij dodali še košček vzhodnega dela Likijske poti. Na obeh straneh in programih so izbrani svojevrstni kotički in izseki iz dobrih 500 kilometrov slikovite in bogate Likijske poti. Ta se vije na jugu Turčije med Antalyo in Fethiyami. Tokrat bomo zavili na vzhodno stran in z vami delili nekaj utrinkov iz naše premierne ture, Likijska pot – vzhod.
Ogenj bruhajoča Chimera
Ob pristanku v dvomilijonski Antalyi, smo kar hitro pobrali šila in kopita in jo mahnili proti krajem, kjer vlada govorica narave in miru. Na prvi pohodniški etapi smo bili priča precej elementov našega planeta. Zemlja pod našimi nogami, prečenje reke, vdih mediteranskega zraka in večni ogenj Chimere. Legenda govori, da je na tem mestu živela ogenj bruhajoča Chimera in terorizirala Likijce. To je bilo bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom. Chimera je bila premagana s strani junaka po imenu Belerofon s pomočjo letečega konja s krili, Pegasa. Glede na to, da ogenj na tem mestu še vedno gori neprestano, je vprašanje, ali je Chimera resnično premagana ali pa so to morda njeni podzemeljski ognjeni izbruhi, ki prihajajo na površje zemlje.
Gelidonya – še ena fotogenična točka na Likijski poti
Eden izmed najbolj razpoznavnih simbolov na Likijski poti je svetilnik Gelidonya. Plovba na tej točki je bila zmeraj nevarna zaradi močnih tokov, ki so tukaj prisotni. Posledično temu je bilo na tem mestu najdenih kar nekaj potopljenih ladij. Svetilnik je bil zgrajen namreč šele leta 1936 s strani Francozov. Je pa svetilnik, ki sicer danes ne deluje več, prav tako fotogenični dodatek na poti pohodnikov in baza počitka ter globokega vdiha predvsem vseh, ki pridejo iz smeri Adrasana. Tudi nam je pričaral lep počitek.
Zapuščina Likijcev
Največja zapuščina Likijcev, ki jih danes lahko občudujemo, so grobnice. Po večini iz 5. in 6. stoletja pred našim štetjem. Nekoč lesene hiše, v katerih so bivali, so danes lahko le plod domišljije. Ker pa so velik pomen dali pokopu, posmrtnemu življenju in gradnji grobnic, lahko danes na poti z nahrbtnikom na rami in gojzarji na nogah, občudujemo posel, ki je nekoč pri Likijcih zelo živel. No, seveda tudi danes smo še kdaj priča kakšnemu mavzoleju na pokopališčih. Le da danes na pokopališčih nimamo zaposlenih oseb, ki bi pazile na gobove, saj se je v času Likijcev v grobnicah nahajalo veliko bogastva. Zato je takrat obstajal poklic, čigar edina naloga je bila varovanje grobnic ter zakladov v njih.
Doza vitamina direktno po grlu
Postojanke na Likijski poti pohodnika zelo razveselijo. Sveži sokovi iz najslajših pomaranč na svetu, sok granatnega jabolka, turška kava mogoče? In seveda prikupen nasmeh lokalnega ponudnika še kako dobrodošlega vitaminskega ali osvežujočega napitka. Časa na naši poti je bilo je vedno dovolj za osvežitev in sedenje po turško v bližini cvetoče hruške na primer. Sicer pa kaj v spomladanskem času na Likijski poti ni cvetoče. Ena sama pomladna in cvetoča omama nas je spremljala ob vsakem nadaljnjem koraku.
Od ene plaže do drugega zaliva
Olympos in Čirali, edinstvena kraja, ki ju povezuje trikilometrska plaža, iz katere na eni strani kliče pogled na morje, in iz druge strani, pogled na goro Olympos, ki bdi nad plažo. Preplet antike, zgodb zgodovine, ležanja na plaži, turških dobrot in tiste posebne neopisljive energije, ki je tam prisotna. Je prav tako izhodišče za pot plaž in zalivov, kot bi jo lahko poimenovali. Etapa, ki skorajda vsako naslednjo uro prinese pogled na nove fotogenične zalive, ki se jih po večini lahko doseže le na peš pogon ali s čolnom. In prav tako čas za skok v vodo seveda.
Pogled na potopljeno mesto Kekova iz ladje
In ko je napočil čas, da smo pohodniške čevlje resnično dokončno sezuli in dali na stran, smo zasluženo dvignili sidro in zapluli proti potopljenemu mestu na otoku Kekova. Nekoč živahno antično mesto se je pod vodo znašlo zaradi potresa, ki je mesto potopilo v drugem stoletju. Potopljeni deli hiš, ki jih je moč videti in opazovati skozi turkizno morje je nekaj unikatnega. Če k temu dodamo še sonce na koži, veter v laseh ter skok v morje, opisujemo le še en delček številnih doživetij, ki smo jim bili priča na turških tleh v enem tednu. Tudi Likijska pot vzhodnem delu je dokazala, da je to pot številnih dogodivščin in doživetij. Kraji kjer govorijo naravne, kulturne in zgodovinske lepote bomo ponovno obiskali v cvetočem spomladanskem času.
Več o programu Likijska pot – vzhod si lahko preberete TUKAJ.