top of page
Search

Damavand - najvišja gora Irana

Damavand je le eden izmed številnih biserov, ki jih ponuja Iran. S 5610 metri je najvišja gora te slikovite dežele, nedelujoči vulkan, ki pa se lahko pohvali s posebno bogatim rastlinstvom,  naravnimi vrelci in krasnimi razgledi. Gora ima prav posebno in privilegirano mesto še posebej med iranskimi pohodniki. Vsekakor si Slovenci z Iranci delimo skupni konjiček, in to je pohodništvo in ljubezen do gora ter narave. Vse to in želja po novem raziskovanju so nas ponesli v Iran na osvajanje najvišjega vulkana v Aziji.



Mestno dogajanje v Teheranu

Prvo potrebno aklimatizacijo smo opravili na mestni direndaj v Teheranu in pa julijsko vročino, ki nas je pozdravila ob izstopu letališča glavnega mesta. Ker je bil pred nami še ves dan, smo se po odličnem zajtrku kaj hitro odpravili v glavno dogajanje mesta – bazar. Zamenjava denarja na zanimivem črnem trgu, nas je prelevila v milijonarje z debelimi denarnicami. In trening malih sivih celic s preračunavanjem se je pričel. Paša za oči na pisanem bazarju prav tako. Ob tem je še kako dobro dela osvežitev s sadnimi sokovi. Ritem devet milijonske prestolnice še posebej omogoča trening živcev na cestah, kjer večinoma časa vse stoji, ampak prevelike »živčne vojne« ni.




V bližino Damavanda  

Iz Teherana smo zavili v smer našega glavnega cilja. Ko se nam je iz ceste razprl prvi pogled na Damavand, so bili naši obrazi, kot bi otroku pokazal novo igračo. Vendar nas je pred samim pričetkom čakal še krajši pohod v bližnji okolici in večer smeha v naravnih termah. Tokrat nismo bili priča, kdo je dovolj pogumen za skok v mrzlo vodo, kot se to po navadi dogaja. Ampak kdo je dovolj utrjen za vročinski tretma izjemno vroče termalne vode, ki je posledica vulkanskih dejavnosti Damavanda. Zmagovalec je bil neumoren. Medtem, ko smo mi že zdavnaj končali vroč lepotni obred, se je on še kar namakal in užival.





Proti baznemu taboru

Iz planinskega doma smo se z džipi odpravili na 3000 metrov nadmorske višine do izhodiščne točke. Da so lepote pokrajine prišle še bolj do izraza, je poskrbel voznik s svojim glasbenim vložkom. V sončnem dnevu se je bleščala zlata kupola mošeje, konji so dobili nov tovor, mi pa smo počasi stopili navkreber in kaj kmalu dosegli rdeče obarvane kulise cvetočega maka. Te so nas fotografsko okupirale in nas očarale. Korak za korakom v družbi drugih iranskih skupin smo prišli do baznega tabora. Pot na Damavand spremlja tudi veliko pevskega dodatka. Namreč iranske skupine med hojo zelo rade prepevajo. Tudi ko je višje in težje, raje korak še bolj upočasnijo, le da vmes, lahko še kašno zapojejo in se s tem med seboj tudi bodrijo.




V baznem taboru

Je pisano, živahno, umirjeno in z zagotovljenim razgledom. Nastanjeni smo bili v šotorih in imeli večji šotor, ki je v nadaljnjih dnevih prestavljal jedilnico, dnevno sobo in tudi plesno-pevski kotiček. Ob večerih, ko je nastopil mraz, smo ugotovili, da je bolje plesati in se ogreti, kot pa sedeti in šklepetati z zobmi. Z naglavnimi svetilkami smo poskrbeli tudi za light-show. Seveda gre zahvala D.J. Perotu, ki je poskrbel za vse zimzelene, ki jih hrani na telefonu. Za naš apetit je v taboru poskrbela enkratna in navihana ekipa. Da pa smo se dodobra pripravili na grand finale, smo odkljukali tudi aklimatizacijski pohod.





Na vrh Damavanda

Zgodaj zjutraj, smo z optimističnim razpoloženjem, z upanjem in željo pričeli osvajati vrh Damavanda. Za nekatere so to bili zelo težki časi za nekatere malo manj. Navkljub kakšni borbi s samim seboj in s telesom, ki je protestiralo, z mankom kisika, težkim in upočasnjenim korakom, zasoplim dihom, nas je večina prišla na vrh. Tam na 5610 metrih nas je pričakal edinstven občutek zmagoslavja skupaj s sončnimi žarki, modrim nebom, objemi in nasmehi. Pot do tabora se navzdol vedno zdi daljša kot gor, zato je previdnost še toliko bolj pomembna. Utrujeni, ampak zadovoljni so nekateri zadnjo noč v taboru pregnali tudi nespečnost. Vložena energija, je zavila v spanec tudi tiste, ki jim to poprej ni uspelo.



Še skok k zgodovini in kulturi

Kaotičen in presenetljiv na vsakem koraku, je Teheran več kot le večni prometni zamašek. Zadnji dan smo izkoristili in si z lokalnim vodnikom ogledali še nekaj zanimivosti prestolnice. Tri nivojski most, ki povezuje dva parka v Teheranu, je verjetno najlepši kos urbane arhitekture, zgrajen po revoluciji in je priljubljeno zbirališče Teherancev. Eden izmed glavnih simbolov mesta je stolp Azadi, ki ga je postavil šah Pahlavi ter kompleks palač Sa'adabad, ki prava tako ohranja spomin na pomembno in zadnjo dinastijo Pahlavi. Na obisku Teherana ne gre zamuditi veličastne palače Goldestan iz 18. stoletja, kjer gre za preplet zahodne in perzijske umetnosti in je pod Unescovo zaščito. Prav tako pa je za sladkosnede nujen postanek za nabavo izjemno okusnih in sladkih dateljnov.





Dežela številnih zgodb

Velikokrat se nam je zgodilo, da so ljudje pristopili do nas in pričeli pogovor. Če bi lahko iz Irana uvozila karkoli, je to pozitivizem in volja do življenja, kljub številnim tegobam s katerimi se ljudje v Iranu srečujejo. Od skrajne islamske teokracije, ekonomske krize, neenakopravnega položaja žensk, države, kjer so zapori še vedno napolnjeni do zadnjega kotička in kjer se smrtne kazni vrstijo ena za drugo. Izpoved človeka, ki je preživel skorajda nemogoče razmere na račun političnih zablod, je samo eden izmed številnih v tej krasni deželi, ki so se kljub razčlovečenju in podlemu sistemu odločili za življenje, biti človek človeku, nameniti prijazno besedo, si vzeti čas za sproščen pogovor in biti izjemen gostitelj, kar Iranci so.  

 


Si zainteresiran za vzpon na Damavand in po novem z možnostjo 5 dnevnega podaljška kulturnega raziskovanja Irana? Več si lahko prebereš TUKAJ.

114 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page