Apulija s kolesom


Budilka mi je zazvonila, ko na je peti Italije bila še trda tema. Le nekaj trenutkov za tem sem že sledila ulicam Barija do železniške postaje. Uspela sem ujeti vlak, ki me je odpeljal do Matere. Nisem najbolj jutranji tip človeka. Vendar ko mi uspe zapustiti posteljo v zelo zgodnih urah, sem vedno znova navdušena, kako čudovit del dneva je jutro. To se je obrestovalo tudi pri obisku Matere. Rana ura - zlata ura, mi je omogočila, da sem jo imela skoraj samo zase.



Matera - bivališča v jamah so ponovno postala aktualna, kot so to bila že 9000 let nazaj


Medtem ko sem se sprehajala po starem delu Matere, sem se počutila, kot da sem vstopila v kakšno izmed filmskih kulis. Zato se ne gre čuditi, da je ta starodavni kraj večkrat pritegnil pozornost filmskih režiserjev, ki iščejo nekaj posebnega. Tudi Mel Gibson je tukaj posnel Kristusov Pasijon. Matera je bila še pred nekaj desetletji tako prvinska, da jo je bilo mogoče med snemanjem filmov brez težav uporabiti kot prizorišče za dogodke v starodavnem Jeruzalemu. Danes je na Unescovem seznamu. Hoja gor in dol po tem unikatnem mestecu, raziskovanje jamskih prebivališč, pa je vsekakor pripomoglo k segrevanju nog za kolesarske podvige, ki so me čakali še isti dan.

Iz soteske polne jam, ki so nekoč nudile dom, danes pa nudijo turistično atrakcijo, sem zapustila pokrajino Bazilikata v kateri se nahaja Matera in se podala na raziskovanje Apulije s kolesom.  Najprej me je na poti spremljal pogled na prostrana polja in travnike. Neprometne lokalne ceste se me vodile iz enega manjšega kraja v drugega še manjšega. 



Fotogenični truliji


Vaško okolje so vedno bolj pogosto pričele krasiti nenavadne bele kamnite hiške okroglih oblik. Svojevrstna stožčasta domovanja, imenovana »truliji«, so bila v taki obliki narejena zato, da bi se prebivalci izognili plačevanju davka za uporabo zemljišča. Ob prihodu kontrole naj bi se med seboj opozorili z dimnimi signali in razgradili stavbo, ki naj bi nato izgledala kot ruševina. Legenda pravi, da so določene trulije lahko sesuli zgolj z odmikom enega kamna. Danes v okroglih zidanih kreacijah ljudje še vedno prebivajo, sploh na deželi. 

Po počitku in seveda odlični kavi na glavni piazzi v kraju Noci, sem se približevala mojemu dnevnemu cilju Alberobello. Da, to je ta kraj iz razglednic in popotniških revij z belimi truliji na kupu. Danes v šarmantnih ulicah domujejo restavracije, trgovine s spominki, galerije, butične namestitve in predvsem lepota za fotografski objektiv. 



Mesteca, ki se znajo prikupiti


V srcu Apulije oljčnim nasadom ni kraja in ne konca. Med njimi sem švigala in bila navdušena nad majhnimi mesteci, kjer sem kolo za nekaj časa pustila samevat. Najprej Locorotondo. Ponovno čas za raziskovanje ozkih in sladkih uličic. To so kraji, kjer se čas ustavi in vse poteka mirno in počasi. Vajo sem ponovila tako v Cisterniniju, kot tudi v Ostuniju. In kaj želi človek boljšega po celodnevnem kolesarjenju in raziskovanju lepot, kot pa piknik z domačini, ki so me pogostili z oceno odlično pet. Domača salama, slavni sir iz Apulije, meso na žaru, solata iz domačega vrta ter za piko na i zabavna družba.




Vozi me vlak v daljave


Kapučino, rogljič in razgled na belo mestece, kot imenujejo Ostuni, je bil popoln začetek dneva. Osvežitev je dodal spust s kolesom do železniške postaje. V Italiji imajo železničarji vsekakor več posluha za kolesarje kot pa v Sloveniji. Na skoraj vseh vlakih po Apuliji je tudi vagon namenjen kolesom. Zato sva se jaz in moje kolo pustila zapeljati do kraja Lecce. Tam me je ponovno čakalo presenečenje. Apulija je polna lepot, ki so me presenetile na vsakem koraku. Izjema ni bil niti Lecce. Staro mestno jedro je učilnica na prostem, ki prikazuje, česa vse je zmožen barok. To je imenitno mesto, ki ga imenujejo tudi »baročne Firence«, saj človek na vsakem koraku naleti na posebno in estetsko oblikovan kamen. Tako sem dopoldan namenila raziskovanju ponovno prikupnih uličic in trgov, nastavljanju sončku, okušanju dobrot. Ob teh naj omenim, da obroki hrane v Apuliji sicer niso baročni, saj je hrana preprosta, je pa zato toliko bolj »baročnega« okusa.




Via morje

Moj cilj je predstavljal pogled na morje. Zato sva z jo z mojim dvokolesnih konjičem mahnila še do Otranta, ki se ponaša kar z dvema morjema. Tukaj se namreč pomešata Jadransko in Jonsko morje. Na zasluženem cilju pa vsekakor ne gre brez ponovne doze testenin in sladoleda seveda. Žal je kratka pa vendarle sladka dogodivščina prišla h koncu. Za konec me je čakala še panoramska vožnja z vlakom do Barija, pomežik Apuliji, kamor se bom zagotovo še vrnila.




Ni komentarjev: