Search

Nakupovalna bolezen v Istanbulu

Spadam v skupino žensk, ki pričnem zavijati z očmi, če sem prisiljena zaviti v nakupovalna središča. Raje se odpravim v naravo z nahrbtnikom na rami, kot pa v velike metropole. Skratka, nakupovanje ni ravno moja strast in prav tako niti velika mesta.


Kljub temu pa sem okužena z nakupovalno boleznijo, ki se me zmeraj loti, kadar sem v Istanbulu. In to je mesto v katerega se vračam in me vedno znova očara. Tisti, ki ste mesto že obiskali predvidevam, da veste o čem govorim. Tisti, ki ga še niste, pazite se ga! :)



Danes smo velikokrat izpostavljeni vprašanju, kako nekaj prodati, navsezadnje kako prodati sebe na razgovoru za boljše delovno mesto. Če tako kot jaz, ne izviraš iz podjetniške družine, če te je univerzitetna izobrazba, kot mene učila po večini kako pomagati socialno šibkim in ogroženim, je pot, da prideš do odgovora na zgornje vprašanje precej daljša. To izpostavljam predvsem zato, ker če se odpravite v Istanbul, je to lahko za vas ne samo izlet, ampak strokovno ekskurzija, kjer se boste imeli priložnost od prodajalcev in podjetnikov naučiti, kako se proda še lastna mati.


Idealno mesto za trening prodajalskih in pogajalskih veščin, so bazarji. Seveda pri tem ne gre spregledati največjega pokritega bazarja v Istanbulu, ki je vrata Istanbulčanom odprl že leta 1455. Z več kot tri tisoč prodajalnami gre za enega največjih in najstarejših pokritih marketov na svetu. Ampak v primerjavi z vsemi Cityparki in Europarki ima ta precej bogato dušo in zgodovino. Cene ponudnikov so na pokritem bazarju nekoliko višje v primerjavi s tistimi, ki se nahajajo zunaj njih, ki se vijejo do Egipčanskega bazarja in naprej. Slednji ponuja bogato zakladnico začimb ter drugih mamljivih dobrot. Na poti do tja pa vam pot prekriža kakšno privlačno spodnje perilo, sveže mleta kava, šivalni strojček in okusen kebab brez katerega ne gre.



Preden sem prvič obiskala bazar v Istanbulu, mi je eden izmed domačinov dal nasvet, ki zagotovo drži. »Če ne želiš biti napadena s strani trgovca, poskrbi, da z njim ne boš prišla v očesni kontakt!« Seveda ob vseh pogledih in pisanih produktih temu ni lahko. In kaj kmalu se zgodi, da se ti pogled ustavi na kakšni lepi jakni, torbici ali šalu. Trgovec takoj zazna vonj po novem plenu in hop, že je ob tebi. In prične se pogajalska bitka. Ko vidi, da se tvoje oči res iskrijo, te bo vprašal, ali ti sme ponudit čaj. Če o nakupu res razmišljaš, čaj sprejmi in pogovor bo stekel sam od sebe, četudi si manj zgovorne sorte.


Vsekakor bo eno izmed prvih vprašanje: »Where do you come from my friend?« (od kod prihajaš prijatelj moj?) Tukaj imam za vas en magičen odgovor, ki velikokrat uspe kupca pripeljati do dobre cene. Vsi, ki prihajate iz Bosne, ali imate od tam korenine, ali če poznate jezik, odgovorite, da ste iz Bosne. V Istanbulu, še posebej na stojnicah bazarja je namreč ogromno ljudi, čigar korenine so iz Bosne in nekateri še zmeraj znajo osnove jezika.


Ko zaslišijo Bosna, se jim čez obraz razleze prešeren obraz in vi postanete njegov še boljši prijatelj. Eden izmed razlogov je tudi ta, da je Bosna namreč edina dežela na Balkanu, ki je v času osmanskih osvajanj prevzela ne samo velik del njihove kulture, temveč tudi vero. Še danes se počutijo zelo povezane, zato bo končna cena nekoliko nižja kot sicer.


In pogajanja se seveda nadaljujejo. Dober prodajalec je tisti, ki se ti na koncu zasmili. Njegove besede te pripravijo, da bi najraje vzel denarnico in mu dobrovoljno prispeval nekaj denarja za njegovo družino. Ampak on je vedno en korak pred teboj, saj ve kakšna je zadnja cena, na katero bo pristal. Kar pomeni, da če se ti ne strinjaš s ceno in odkorakaš vstran in on ne priteče za tabo, je bila tvoja cena res prenizka. Če pa ima on še vedno prednost pred teboj, bo kaj kmalu pritekel za teboj in ti potrdil tvojo zadnjo ceno, ki si jo predlagal. Kupovanje na bazarju je kot igra. Marsikomu se ta igra upira, ampak je neverjetna priložnost za trening pogajanja, še posebej za tiste, ki vam to še ne gre dobro od rok.



Na sproti pokritega bazarja je predel, ki se imenuje Laleli. Kamor koli vam seže pogled, boste videli v izložbah tekstil ali obutev. Naj omenim, da je Turčija v tekstilni industriji zelo močna in tudi dobra. Tam je velikokrat zaslediti tudi avte visokega razreda slovenskih tablic, ki vedo kako se dela posel. Ne dvomim, da so se ga naučili prav v Istanbulu.


Kaj kmalu mi je bilo jasno kakšen način trgovanja domuje v tem predelu. Ko sem vstopila v eno izmed prodajaln in povprašala po sandalih, ki so mi nemudoma padle v oči, sem dobila nazaj vprašanje prijaznega prodajalca: »Želite vedeti ceno za sto ali tisoč komadov?« Tja se odpravijo torej tisti, ki kupujejo na veliko, tisti, ki pripeljejo v naše prodajalne na slovenske police kakšne nedolžne kavbojke ali morda pomembnejše znamke oblačil. Vi seveda bogato in pošteno plačate znamko, ampak se vam pri tem niti najmanj ne sanja, da gre za ponaredek, ki je seveda še boljši od originala. Posrednik zato kaj kmalu vam v zahvalo pride do zatemnjenih stekel na najnovejšem BMW-ju. Ampak to je tako ali tako javna tajna.


Če pa vam to nikakor ni v izziv in imate raje fiksne cene ter »originalne« znamke, je najbolje, da se odpravite na Istiklal Cadesi. To je nakupovalna ulica, po kateri se dnevno sprehodi številčno gledano vsa Slovenija. Na dan to arhitekturno bogato ulico obišče tudi do dva milijona ljudi. Vikendi so še posebej priljubljeni med lokalnim prebivalstvom. Tukaj najdete prav vse. Od vseh mogočih trgovin, restavracij, nočnih klubov, uličnih glasbenikov, art galerij vse do ribje tržnice in cvetlične pasaže. Tukaj je zmeraj živahno in ulica velikokrat predstavlja tudi glavno prizorišče številčnih demonstracij in shodov, ki jih v Istanbulu ne primanjkuje. Kadar ljudem kar koli ne paše, to nezadovoljstvo ne držijo v sebi, ne bruhajo jezo le s prijatelji in družino med štirimi stenami, kakor je to navada v Sloveniji, ampak kaj kmalu to nezadovoljstvo prenesejo tudi v javnost.



In moj rezultat po dnevu ali dveh Istanbula? Do vrha napolnjen nahrbtnik unikatnih cunj in čevljev, ki ga preplavijo vonjave začimb in pražena koruza, ki nikoli ne manjka na poti domov. Nevarna je ta bolezen, vam povem. Naj se je še tako branim, preventiva zame žal ne obstaja. Če jo odkrijete, pričakujem vaše predloge! :)

24 views0 comments

Related Posts

See All